Šišenski hrib in današnji park Tivoli sta že od nekdaj priljubljena kraja Ljubljančanov za oddih ali sprehode. To so spoznali že v 16. stoletju, ko so ob robu parka postavili zidani dvor, predhodnika sedanjega Cekinovega gradu. Na današnji dan leta 1601 so poslopje in zemljišče okoli njega kupili jezuiti, po razpustu njihovega reda pa je dvorec postal last ljubljanskega škofa in nato deželnih stanov. Pred njim je bil urejen eden najlepših vrtov oziroma parkov v Ljubljani. Sedanji baročni dvorec je kot nadstropno paviljonsko stavbo na robu parka dal v prvi polovici 18. stoletja postaviti grof Leopold Karel Lamberg.
Dvorec krasijo s pilastri poudarjene fasade ter polkrožno zaključeni portali na pročelju, izjemno lepa pa je baročno poslikana dvorana v nadstropju. Dvorec je prvotno nosil ime po Lambergu, po smrti njegovega sina pa se je vdova omožila z avstrijskim konjeniškim kapetanom Lovrom Szőgenyjem. Ljubljančani so madžarsko ime lastnika poslovenili v Cekinov grad. Med poznejšimi lastniki je bil do konca druge svetovne vojne tudi Peter Kozler, avtor znamenitega zemljevida Slovenske dežele in pokrajin iz leta 1861 in soustanovitelj “Pivovarne bratov Kozler”, predhodnice današnje Pivovarne Union. Danes je v Cekinovem gradu v parku Tivoli Muzej novejše zgodovine.
—–
Gradbenik VINCENC STRUPPI se je rodil na današnji dan leta 1733 na Kranjskem. Sprva je sodeloval pri graditvi trdnjav na Češkem, nato pa ga je Jožef II. prestavil v Trst, kjer se je odlikoval pri izsuševanju močvirja pri Ogleju. Podobno delo je nadaljeval na Ljubljanskem barju. V Ljubljani je bil tudi revizor načrtov Gabrijela Gruberja pri graditvi prekopa. Ker so Gruberja zaradi prekoračitve stroškov odstavili, je prekop leta 1780 dokončal Vincenc Struppi.
—–
Vojaški zgodovinar MIROSLAV STEPANČIČ se je rodil na današnji dan pred sto leti v Trstu. Po končani vojaški akademiji leta 1938 v Beogradu je bil podporočnik v kraljevi gardi, pozneje pa je nadaljeval študij na tehniški fakulteti. Po drugi svetovni vojni je delal na Vojaško-zgodovinskem inštitutu v Beogradu ter bil tudi urednik v redakciji Vojne enciklopedije. Miroslav Stepančič se je posvečal predvsem študiju preskrbovanja partizanskih enot med narodnoosvobodilno vojno.
—-
Po hudih porazih na evropskih bojiščih je moral francoski cesar in vojskovodja Napoleon I. leta 1814 odstopiti in oditi v internacijo na otok Elbo. Toda Buonaparte ni odnehal in je na današnji dan pred dvesto leti v spremstvu svoje garde zapustil Elbo in se izkrcal blizu Cannesa.
Med zmagovitim pohodom proti Parizu so se mu druga za drugo priključile vse čete takratnega kralja Ludvika XVIII. Napoleonovo vračanje je z velikimi naslovi svojih uvodnikov najbolje opisal pariški časopis Monitor.
9. marec “Korziška pošast je pobegnila z Elbe”.
12. marec: “Prikazen se je privlekla do Grenobla”.
13. marec: “Tiran je že v Lyonu in izvaja teror”.
18. marec: “Uzurpator se približuje prestolnici”.
20. marec: “Napoleon bo jutri opoldne prispel pred mestno obzidje”.
21. marec: “Imperator je že v Fontainbleauju”.
22. marec: “Sinoči je Njegovo cesarsko veličanstvo vkorakalo v Pariz”.
Po stotih dneh svoje druge vladavine je bil Napoleon I. premagan pri Waterlooju in interniran na otok Sveta Helena, kjer je 16 let pozneje tudi umrl.