Na današnji dan leta 1586 so jezuitsko šolo v Gradcu povzdignili v univerzo. Na njej so poučevali teologijo, filozofijo in svobodne umetnosti, postala pa je pomembno žarišče rekatolizacije in je močno vplivala na duhovno preobrazbo notranjeavstrijskih dežel. Od ustanovitve do leta 1700 je na graški univerzi poučevalo kar 37 profesorjev iz slovenskih dežel.

—–

Ljubljano je na današnji dan pred 120-imi leti – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Pozneje so v knjigi, ki jo je izdal ljubljanski magistrat, zapisali:

“Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.”

Približno četrtino vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je potres podrl ali pa tako poškodoval, da so jih morali pozneje porušiti. Nekatere stavbe so bile sicer na videz cele, a znotraj je bilo precejšnje razdejanje: razpokani oboki, pretrgane obočne vezi, udrti stropi in razrahljana stopnišča. Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi.

Deželna bolnišnica ob Dunajski cesti se je spremenila v razvalino, hudo poškodovani so bili tudi lontovž (poslopje deželne vlade) in knežji dvorec na Turjaškem trgu ter deželni dvorec na Kongresnem trgu; tega so ga morali pozneje podreti. Neuporabno je postalo poslopje gimnazije oziroma nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, tudi kaznilnica na Gradu je utrpela hude poškodbe, levi breg Ljubljanice je bil zaradi slabih talnih pogojev zelo prizadet, deloma pa tudi desni breg, še zlasti današnja Stritarjeva ulica, območje Tromostovja, Wolfove, Gosposke in Vegove ulice. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje.

Ko so posebne komisije pozneje začele ocenjevati škodo, je bilo tramov čedalje več. Ljudje so špekulirali, da bodo škodo ocenili više, če bo hiša bolj podprta in tako videti bolj poškodovana. Sicer pa je potres zahteval sedem človeških žrtev in nekaj ranjenih. Mnogi prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.

—–

Književnik in prevajalec MATEJ BOR, s pravim imenom Vladimir Pavšič, se je rodil na današnji dan leta 1913 v Grgarju pri Gorici. Pesmi ter literarne in gledališke kritike je začel objavljati v zadnjih predvojnih letih. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju, nato pa do 1948. leta direktor Drame Slovenskega narodnega gledališča. Borov ustvarjalni opus je obsežen; znamenita je njegova zbirka “Previharimo viharje”.

Nekaj dramskih del je Matej Bor napisal za Frontno glerdališče, po vojni pa je izdal več pesniških zbirk, med njimi znameniti ciklus “Šel je popotnik skozi atomski vek”. To je tudi njegovo največkrat prevedeno delo. V dramatiki je pozneje od aktivistične igre prešel k družbeni kritiki in sodobni tematiki. Kot prevajalec je nadaljeval Župančičevo delo pri prevajanju Shakespearjevih dram. Matej Bor je dvakrat dobil tudi Prešernovo nagrado.