Zgodovina sedanjega “Društva slovenskih pisateljev” sega do današnjega dne leta 1872, ko je “osnovalni odbor” na pobudo Davorina Trstenjaka ustanovil to stanovsko pisateljsko društvo. Pravila je sestavil doktor Josip Vošnjak, ki je postal tudi društveni »denarničar«, blagajnik bi rekli danes, podpredsednik je postal doktor Radoslav Razlag, tajnik Maks Pleteršnik, za  odbornike pa so bili izvoljeni Josip Jurčič, Fran Erjevec, Josip Stritar, Josip Ogrinec in doktor Valentin Zarnik. Po štirih mesecih po ustanovitvi je imelo »Društvo slovenskih pisateljev« že 65 članov.

Pozneje je njegovo delovanje zaradi nasprotij med staro- in mladoslovenci zamrlo, leta 1885 pa so ga spet obudili in mu spremenili ime v “Pisateljsko podporno društvo”. To je skrbelo predvsem za počastitve umrlih pisateljev, urejanje nagrobnikov na ljubljanskem Navju in podobno. V obdobju med svetovnima vojnama je društvo še dvakrat spremenilo ime. Septembra 1945 so njegovi člani na izrednem občnem zboru dopolnili pravila in smernice ter za predsednika izvolili pisatelja Miška Kranjca.

“Društvo slovenskih pisateljev” se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja začelo bolj ukvarjati z družbenimi vprašanji, predvsem s tistimi, ki zadevajo narodnost, ustvarjalno svobodo in politični pluralizem. Že leta 1967 je zahtevalo uvedbo slovenskega Televizijskega dnevnika in dosledno slovensko jezikovno podobo vseh oddaj, leta 1983 pa je v celoti  zavrnilo nesprejemljiva skupna jugoslovanska jedra v šolstvu.

—–

JURIJ  ŠTEMPIHAR  je študij prava končal leta 1914 z doktoratom na Dunaju. Delal je na okrajnem sodišču in v očetovi odvetniški pisarni v Kranju,  nekaj časa služboval na ministrstvu za pravosodje v Beogradu, nato pa je bil sodnik v Litiji, Celju in Ljubljani. Leta 1941 je postal zasebni docent za civilno in mednarodno zasebno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, od leta 1946 do 64 pa je bil redni profesor. Posvečal se je tudi znanstveno- teoretičnemu delu. Vrsta strokovnih del, bogastvo teoretične misli in prodornost uvrščajo Jurija Štempiharja med slovenske pravne klasike. Rodil se je na današnji dan leta 1891 v Kranju. 

—–

Kip Primoža Trubarja, delo tedaj najpomembnejšega slovenskega kiparja Franca Bernekerja, so v Ljubljani odkrili na današnji dan leta 1910. Postavitev je zasluga takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, predlog zanj pa je dal pesnik Anton Aškerc. Županu je svetoval, naj izvede javno akcijo za zbiranje denarja, toda Hribar se je zavedal, da Trubar ni Prešeren, da ni »ljudski« in da bo moral najti denar kje drugje. Sredstva za spomenik je nato prispevala Ljubljanska kreditna banka, ki je prvemu možu kranjskega stolnega mesta vsako leto dodelila določeno vsoto za to, da jo po svoji presoji razdeli za različne narodne namene.

Ob odkritju spomenika je Aškerc navdušeno zapisal:

»Mojster Berneker je vdihnil belemu marmorju pravo umetniško življenje. To ni mrtev kip, to je živi Trubar, tisti Trubar, ki ga pozna izobraženi in svobodomiselni rojak iz naše zgodovine!«

Sicer pa je od ideje do postavitve kipa Primožu Trubarju preteklo kar nekaj let, saj je prav takrat na Slovenskem divjal neusmiljen kulturni boj med liberalci in klerikalci zaradi priznanja pomena protestantskih reformatorjev za moderno slovenstvo.