Ob Benjaminu Ípavcu in Franu Gerbiču je bil Anton Foerster ena izmed najpomebnejših in hkrati najuglednejših skladateljskih osebnosti druge polovice 19. stoletja. Bil je nadvse spoštovan in cenjen, z opero “Gorenjski slavček” pa si je zagotovil mesto v standardnem gledališkem repertoarju. S tem delom se je vsestransko in morda najlepše izpel, saj je opera zaradi prisrčne domačnosti in tople spevnosti skoraj ponarodela. Nastala je na osnovi razpisa Dramatičnega društva in Foerster je zanjo dobil prvo nagrado.

Pod njegovim vodstvom so “Gorenjskega slavčka” prvič uprizorili v Deželnem gledališču v Ljubljani na današnji dan leta 1872 in to v prvotni obliki operete. Pozneje jo je preoblikoval in ji dodal še nekaj glasbenih točk, ključno glasbeno predelavo pa je leta 1922 opravil Karel Jeraj.

—–

V sistem avstro-ogrskega vojaškega šolstva so bili vključeni tudi tako imenovani kadetski inštituti. Vanje so sprejemali že desetletne dečke, ki so pogosto izhajali iz vojaških ali uradniških družin, saj so njihovi starši plačevali znižane šolnine. V celotni monarhiji so bile le štiri takšne šole, med njimi tudi mariborska. Vojaški vzojno-izobraževalni zavod ali kadetski inštitut so v Radvanju pri Mariboru s posvetitivjio zavodske kapele uradno odprli na današnji dan leta 1856.  

Bil je sodoben objekt s prostornimi spalnicami, jedilnico, pralnico, kopalnico in telovadnico, s svojim lastnim vodovodom ter obdan s francoskim in angleškim parkom. Toda kljub modernemu poslopju ni bilo življenje kadetov nič kaj udobno. Vzgoja je temeljila na disciplini in telesnemu urjenju, pa tudi telesne kazni, med njimi bičanje, niso bile prav redke. Prav zaradi bičanja so se mariborski kadeti že naslednje leto uspešno uprli; njihov revolt je pripomogel k odpravi telesnih kazni v vseh avstrijskih vojaških šolah.

—–

 V Vidmarjevi vili na Večni poti v Ljubljani so v noči na 27. april leta 1941 predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, demokratičnih Sokolov in kulturnih delavcev ustanovili Protiimperialistično fronto. Pozneje, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, se je ta preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Štirim ustanovnim skupinam se je pridružilo še več kot deset drugih z različnim številom članov, različno politično preteklostjo in ideološko usmeritvijo.

V temeljnih točkah so poudarjali oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, združitev vseh Slovencev, samoodločbo pri urejanju notranjih in zunanjih zadev in demokratično jugoslovansko državo. Osvobodilna fronta je bila edina takšna organizacija v Evropi med drugo svetovno vojno.

Spomin na njeno ustanovitev so začeli slaviti že v partizanih, po vojni pa je bil to sprva eden najpomembnejših slovenskih praznikov, saj je ponazarjal začetek odpora proti okupatorju. Leta 1951 so v jugoslovanskem vodstvu ugotovili, da slovenski praznik zaradi prezgodnjega datuma ”štrli” iz zasnove praznovanj po drugih republikah. Tam namreč niso imeli množičnih političnih organizacij, pač pa je odpor organizirala Komunistična partija, zato so praznične dneve povezali z začetki teh oboroženih vstaj.

Od takrat je bil uradni “dan vstaje” v Sloveniji 22. julij. Kljub temu se je “dan Osvobodilne fronte” ohranil kot praznik vse do leta 1991, ko ga je Skupščina Republike Slovenije preimenovala v “Dan upora proti okupatorju”.