Zaradi ugodne zemljepisne lege je bila Ljubljanska kotlina naseljena že v predzgodovinski dobi. Skozi ljubljanska vrata med grajskim gričem in Rožnikom so vodile naravne poti, ki so povezovale Panonijo s severno Italijo ter severno Evropo z Balkanom. Po doslej znanih podatkih so ljubljansko kotlino začeli naseljevati ob robu ljubljanskega Barja na širšem območju današnjega Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Nastajati so začele koliščarske naselbine – pravokotne kolibe z dvokapno streho na lesenih ploščadih, ki so bile z mostovi povezane s kopnim. Po nekaterih domnevah so mostiščarji živeli tudi tik pod grajskim gričem na današnjem Starem trgu. Najstarejša kolišča so datirana v sredino 5. tisočletja pred našim štetjem.

Arheologi so med drugim na Barju našli precej ostankov kamnitega, koščenega in lesenega orodja, bronaste predmete, lončene posode, pa tudi ostanke kalupa za ulivanje sekir in talilnega lončka z ostanki bakra. Atraktivna najdba, ki priča o življenju mostiščarjev je lesen čoln – drevak, ki je razstavljen v Narodnem muzeju.  Pri raziskavah ostanka kolišča na lokaciji Stare gmajne pri Vrhniki so leta 2002 našli kolo iz trdega jesenovega lesa z osjo iz hrastovine. Po zadnjih analizah je staro več kot 5.000 let in velja za najstarejše leseno kolo na svetu. Uvrščajo ga v sam vrh svetovne dediščine.

Tako imenovana koliščarska kultura ljubljanskega Barja je svoj vrhunec doživela v bakreni dobi in odmrla proti sredini bronaste dobe. Življenje prvotnih prebivalcev ljubljanske kotline – mostiščarjev, je v povesti “Bobri” oživil pisatelj Janez Jalen.

—–

Arheolog FRAN  LORGER se je rodil na današnji dan leta 1884 v Šmarju pri Jelšah. Po končanem študiju klasične filologije v Gradcu je bil sprva domači učitelj, nato profesor v Celju in Ljubljani, nazadnje pa arheološki portretist v Nici v Franciji. Največ se je ukvarjal z odkrivanjem podeželskih stavb iz rimskih časov v domači okolici in o svojih odkritjih objavil veliko člankov v “Časopisu za zgodovino in narodoslovje”. S temi prispevki je  Fran Lorger pomembno dopolnil topografijo pokrajine ob Savinji in Voglajni v rimski dobi.

—–

Pisatelj in publicist  MILAN  LIPOVEC  se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zaradi fašističnega preganjanja iz Trsta zatekel v Ljubljano, se izučil za strojnega stavca in se zaposlil v Narodni tiskarni; v rodno mesto se je vrnil po koncu druge svetovne vojne. Poleg novel in črtic je izdal še dva romana “Ljudje ob cesti” in “Leseno jadro”. Tematsko se vežeta na idilično, nepokvarjeno naravo in njene ljudi. V prvem Milan Lipovec opisuje Brkine in Brkince, v drugem pa Barje in Barjance. Pisal je tudi parodije o Slovencih in jih leta 1984 objavil v knjigi “Slovenci pod jelševo brezo”. Rodil se je na današnji dan leta 1912 v Trstu.

—–

Aprila leta 1970 so na urološkem oddelku kirurške klinike v Ljubljani prvi pri nas in prvi v srednji Evropi presadili ledvico živega dajalca. 56-letna mati je darovala ledvico svojemu 27 let staremu sinu, saj je bila to edina možnost za njegovo preživetje.Presaditev sta izvedli dve zdravniški skupini: prvo je vodil urolog profesor doktor Slavko Rakovec, drugo pa kardiokirurg profesor doktor Miro košak. Od takrat so na urološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani presadili več kot tisoč ledvic, večinoma umrlih dajalcev; dobili so jih s pomočjo Eurotransplanta, evropskega združenja za izmenjavo darovanih organov.