V gradu Kamen pri Begunjah na Gorenjskem se je leta 1491 ali 92 rodil vojaški poveljnik in kranjski deželni glavar IVAN KACIJANAR. 1524. leta je poveljeval kranjskim četam v boju proti Turkom in pet let pozneje zelo pripomogel k uspešni obrambi Dunaja pred njimi. Od leta 1530 do 37 je bil kranjski deželni glavar in vrhovni poveljnik kranjskih čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Po neuspelem obleganju Osijeka je z večino drugih poveljnikov pobegnil pred Turki, bil obtožen veleizdaje in zaprt. Iz dunajskega zapora je Ivan Kacijanar pobegnil v Kóstajnico na Hrvaškem, se začel pogajati s Turki o predaji mesta, vendar ga je zato dal Nikola Zrinjski leta 1539 obglaviti. Kacijanarjevo truplo so prepeljali v Gornji Grad na Štajerskem in tam ga je njegov brat, ljubljanski škof Franc Kacijanar, pokopal v stolni cerkvi. Postavil mu je tudi spomenik; danes je to eden najlepših viteških spomenikov pri nas.

—–

 Marca leta 1770 je habsburška monarhija odpravila najemniško vojsko in jo zamenjala s prisilnim naborom. Slovenski mladeniči so se tej prisili izogibali in ubežnikov ter skrivačev je bilo kar lepo število: vojaščina je trajala namreč kar trideset let ali precejšen del življenja. Močno so jo skrajšali šele na današnji dan leta 1802 – na 14 let, leta 1845 pa je cesar Ferdinand določil le osemletno služenje vojske.

—–

Violinistka in glasbena pedagoginja  VIDA  JERAJ  HRIBAR,  hči violinista Karla Jeraja in pesnice Vide Jeraj, je že kot deklica med prvo svetovno vojno nastopala na dobrodelnih koncertih, nato pa je dve leti študirala na dunajskem konservatoriju. Leta 1919 se je družina preselila v Ljubljano, Vida je nadaljevala študij in s 23-imi leti diplomirala iz violine, izpopolnjevala pa se je še na mojstrski šoli v Parizu. Nato je poučevala na šoli Glasbene matice v Ljubljani, bila inšpektorica in referentka za glasbo pri ministrstvu za šolstvo ter ravnateljica leta 1953 ustanovljene Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani.

Pred drugo svetovno vojno je kot prva slovenska koncertna violinistka nastopala v Ljubljani, Parizu in drugod po Evropi, skupaj z očetom in mlajšo sestro Oli pa so koncertirali kot trio Jeraj. V devetdesetem letu starosti je Vida Jeraj Hribar izdala knjigo spominov na življenje na Dunaju, v Parizu in Ljubljani z naslovom »Večne sonate«. V njej je posebno živo opisala dunajsko obdobje in druženje z Ivanom Cankarjem. Za to delo je prejela Levstikovo nagrado in dobila tudi naziv Slovenka leta.  Rodila se je na današnji dan leta 1902 na Dunaju.

—–

 Na današnji dan leta 1980 je v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru umrl prvi in edini povojni predsednik Jugoslavije  JOSIP  BROZ  TITO. Z njegovo smrtjo se je v Jugoslaviji končalo obdobje tako imenovanega »titoizma«, specifične samoupravne socialistične ureditve, ki se je po marsičem razlikovala od državnega socializma vzhodnoevropskega tipa. Tito je v državi pomenil najvišjo avtoriteto, saj je združevala funkcije šefa države in partije ter vrhovnega poveljnika vojske.

Vse do poznih let svojega življenja je imel v državi absolutno oblast, čeprav so se v zadnjih letih že kazali znaki prihajajoče krize, ki pa jih je oblast prikrivala in zavirala. Kljub avtokratskemu vodenju države pa je Josip Broz Tito užival ugled velikega državnika in politika. To se je pokazalo tudi na pogrebu pred 35-imi leti, ki se ga je udeležilo več kot dvesto delegacij iz 127-ih držav, med njimi številni predsedniki držav, vlad, strank in druge ugledne osebnosti.