VINKO BITENC je bil rojen 19. julija 1895 v Podgori, ki je zdaj del Šentvida nad Ljubljano. Ko je bila njegova mama z njim noseča, je med velikim potresom 13. aprila 1895 v Ljubljani mama doživela šok, ker je padel nanjo del stropa, zaradi česar je imel Vinko srčno napako, oče pa je bil v potresu ranjen in je umrl v bolnišnici. Po osnovni šoli in klasični gimnaziji je na ljubljanskem konservatoriju študiral dramsko igro in režijo, imel je tudi solidno glasbeno izobrazbo, zlasti rad in dobro je igral citre in klavir. V gimnaziji je začel pisati pesmi in jih objavljal v Zori in Preporodu. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko in poslan na Poljsko v Lublin. To obdobje njegovega življenja je zelo odmevalo v njegovem literarnem delu, saj je napisal kratek roman Solnčne pege, enajst kratkih pripovedi o vojni in o njenih posledicah ter nekaj pesmi iz vojnega časa. Njegovo najplodovitejše obdobje je bilo od leta 1929 do 1941, ko je poleg besedil na temo vojne objavil po okrog sedemdeset pripovedi za odrasle in za otroke. Nekaj svojih pripovedi je tudi dramatiziral in priredil tudi za radijsko izvedbo. Poleg tega je v tem obdobju v samostojnih knjigah izdal dve pripovedi za otroke, in sicer Zlati čeveljčki in Pastirček Ožbej. Objavil je tudi okrog sto pesmi za otroke in nekaj za odrasle, veliko pesmi za odrasle pa je ostalo neobjavljenih. Po drugi svetovni vojni je napisal še nekaj kratkih pripovedi in dramskih del na temo druge svetovne vojne, ki so večinoma ostale v rokopisu, izvedenih je bilo le nekaj dramskih del in zvočna igra.

Po drugi svetovni vojni mu je bila na podlagi lažne obtožbe odvzeta še nedograjena stanovanjska hiša, kot literat pa je bil zapostavljen, saj po vojni v slovenskih publikacijah dolgo ni bilo nobene njegove objave.

Umrl je na pisateljskem srečanju v Zagrebu 21. julija 1956, pokopan pa je v družinskem grobu v Šentvidu v Ljubljani.

Njegova hči je koncertna pevka Marija Bitenc Samec, ki poudarja, da oče zanjo ni bil le oče, ampak tudi mentor pri umetniškem razvoju.

———————

Do leta 1504 je bil najvišji predstavnik mestne uprave v Ljubljani mestni sodnik. Opravljal je upravne in sodne posle, vendar je bil pri teh pristojen le za civilne in manjše kazenske zadeve. Volili so ga meščani, odgovarjal pa je mestnemu svetu. Čeprav ni imel stalne plače, je bil vseeno najbolje plačani mestni uradnik; prejemal je namreč del pisarniških pristojbin za izstavitev listin, ki jih je podpisal in opečatil. Februarja leta 1504 je cesar Maksimilijan I. izdal listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je na današnji dan pred petsto devetimi leti najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.

V tistem času so bile vse politične pravice v rokah meščanov, saj so imeli le ti pravico voliti predstavnike mestne samouprave. Status “meščana” je lahko pridobil le osebno svoboden posameznik, ki se je ukvarjal z obrtjo ali trgovino in ki je živel znotraj mestnega obzidja. Služinčad in dninarji niso bili “meščani”; prav tako ne plemiči, njihovi podložniki in duhovščina.

Meščani so izvolili “mestni svet”, ta pa sprva mestnega sodnika in pozneje še župana. Poleg njiju so imeli pomembno vlogo v mestni upravi tudi špitalski mojster, mestni pisarji in dva blagajnika, ki sta nadzorovala stojnice, prodajalne in vse nepremičnine ter na splošno gospodarila z mestnim imetjem. Glavni blagajnik je moral na koncu poslovnega obdobja poročati magistratu, njegovo delo pa je pregledala še posebna komisija.

Manj vidne, a nič manj pomembne so bile tudi nekatere druge službe: mitničarji, mestni stražarji ter zapiralci in čuvarji mestnih vrat. Ljubljana je imela v srednjem veku šest mestnih vrat, ki so jih ob mraku zaklenili. V Mestnem muzeju hranijo enega izmed ključev iz 15. stoletja, ki so ga v 19. stoletju našli med poglabljanjem Ljubljanice.

—–

Gorník in planinski pisatelj JULIUS KUGY se je rodil na današnji dan leta 1858 v Gorici. Tako po materini kot očetovi strani je imel slovenske prednike. Na Dunaju je študiral pravo, leta 1882 je doktoriral in nato kot veletrgovec živel v Trstu. Bil je član tržaškega nemškega kulturnega krožka, pevskih zborov in organist. V gore je sprva hodil kot navdušen botanik in objavil nekaj člankov s to tematiko. Leta 1875 je bil prvič na Triglavu, nato pa je do leta 1912 opravil veliko vzponov v Julijskih Alpah, med njimi približno 50 prvenstvenih.

V številnih planinskih spisih in knjigah se kaže kot izrazit predstavnik esteticizma v alpinizmu. Lepote Julijskih Alp je razkril vsemu svetu.. Na Turi blizu Loga v Trenti mu je Planinska zveza Slovenije leta 1953 postavila spomenik. V eni izmed svojih sedmih knjig – vse so izšle tudi v slovenskem prevodu – je Julius Kugy zapisal: “Ni treba, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te gore premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim. Kljub temu boš prinesel domov dovolj radosti.”

—– 

Politični in kulturni delavec ter pravnik JANŽE NOVAK se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Notranjih Goricah pri Ljubljani. V dijaških letih se je pridružil narodnoradikalni struji in bil eden glavnih zaupnikov in organizatorjev prerodovskega  gibanja.  Julija leta 1914 so ga  aretirali  in  na  ljubljanskem veleizdajniškem procesu obsodili na pet let težke ječe. Po vojni se je pridružil prostovoljcem v bojih za severno mejo. Leta 1927 je v Ljubljani odprl advokaturo in se posvetil vprašanjem kmečko-delavskega gibanja v okviru slovanskega agrarizma. Janže Novak je bil eden izmed pobudnikov ustanovitve Zveze slovenskih agrarnih interesentov in podpredsednik septembra leta 1932 ustanovljene Zveze slovenskih kmetov v Ljubljani. Ti so rešitev “kmetske demokracije” videli v jugoslovanski nacionalni ideji.