Gradbenik  JAROSLAV  FOERSTER  je po diplomi na Dunaju odšel v Ljubljano; sprva je bil mestni inženir, nato profesor in namestnik direktorja tehniške srednje šole ter do upokojitve leta 1937 redni profesor za visoke gradnje na tehniški fakulteti. Bil je med njenimi ustanovitelji, dvakrat pa tudi njen dekan. Veljal je za odličnega sistematika, pa tudi za začetnika slovenskega gradbeniškega izrazoslovja. Jaroslav Foerster se je rodil na današnji dan pred 140-imi leti v Ljubljani.

—–

Na današnji dan leta 1901 je bila pri Svetem Jakobu, takratnem predmestju Trsta, v prostorih »Delavskega konsumnega društva« ustanovljena »Šentjakobska čitalnica«, nekaj let pozneje pa je nove prostore dobila na Trgu Svetega Jakoba. Uspešno je delovala vse do prve svetovne vojne in tudi po njej, še posebej delovna pa je bila gledališka skupina. Ta je zadnjič nastopila julija leta 1926. Zastor, ki je takrat padel ob koncu uprizoritve Cankarjevega »Za narodov blagor«, je simbolično končal tudi delo čitalnice in vseh slovenskih organizacij, ki so imele v tej stavbi svoje prostore.

V čitalnici pri Svetem Jakobu je bila tudi knjižnica, ki je imela svoj »poslovni red«. V njem je med drugim pisalo, »da se knjige izposojujejo osebam obojega spola, ki stanujejo pri Svetem Jakobu, tudi če niso člani čitalnice«, pač pa sme društveni odbor odkloniti izposojo osebam, »ki so že večkrat zaostale z vrnitvijo knjig, ali ki knjige pomažejo ali raztrgajo, pa nočejo poravnati škode.«

Stanujočim izven Svetega Jakoba lahko posodijo knjige, »če je dotičnik osebno poznan v društvu ali vsaj kakemu odborniku ali s posebnim odborovim dovoljenjem.«

Knjige je bilo treba vrniti v roku 21 dni, kdor pa »v tej dobi ne vrne knjige, pošlje se mu sodnijski plačilni nalog ter zgubi za vedno pravico do izposojevanja.«

Čitalnica in knjižnica pri Svetem Jakobu v Trstu sta bili uradno ukinjeni na današnji dan leta 1927, gledališko dvorano pa so nasilno zavzeli fašisti in v njej odprli svoj rajonski sedež.

—–

Pripovednik in časnikar MIŠKO KRANJEC je v Ljubljani študiral slavistiko, vendar je študij opustil in se vključil v literarno in politično življenje. Najprej je bil v krogu krščanskih socialistov, v zgodnjih 30-ih letih prejšnjega stoletja pa se je z njimi razšel in se v levoliberalnem krogu navzel marksističnega svetovnega nazora. Leta 1941 je bil eden izmed organizatorjev odpora proti madžarskemu okupatorju v Prekmurju. Po vojni je delal v uredništvu Ljudske pravice, bil direktor Cankarjeve založbe, Ljubljanskega dnevnika in Slovenskega knjižnega zavoda ter urednik Prešernove družbe in revije Obzornik.

Miško Kranjec je ustvaril enega najobsežnejših knjižnih opusov na Slovenskem. Šele politično  neobremenjeni obsežni avtobiografski romani so mu prinesli splošno priznanje ter sloves glasnika in umetnika prekmurske pokrajine in njenega človeka. Za Kranjčevo pisanje sta značilni izredno toplo in čustveno razmerje do domače prekmurske krajine ter živo prikazovanje dogodkov in ljudi.

Njegova najboljša dela so romani Os življenja, Kapitanovi, Zgubljena vera, Mladost v močvirju in Strici so mi povedali. Leta 1964 in leta 1976 je dobil Prešernovo nagrado. Rodil se je na današnji dan leta 1908 v Véliki Pólani v Prekmurju.