Pedagog STANKO GOGALA je leta 1925 v Ljubljani doktoriral iz filozofije in nato poučeval na učiteljišču. Ker mu tedanji režim ni zaupal, ni dobil namestitve na univerzi, čeprav je objavil že veliko znanstenih del. Leta 1933 je postal le “privatni docent” – to je pomenilo, da je smel kot srednješolski profesor brezplačno poučevati na fakulteti. Univerizitetni učitelj je postal šele po drugi svetovni vojni, leta 1959 pa je bil izvoljen za rednega profesorja pedagogike na filozofski fakulteti; bil je tudi njen dekan. Napisal je več strokovnih knjig ter pri svojem delu razvijal najboljše značilnosti kulturne pedagogike, za katero velja, da je vzgojni proces kulturni proces, preraščanje objektivnega duha v subjektivno kulturnost mladega človeka, ki tako postaja osebnost. Stanko Gogala se je rodil na današnji danleta 1901 v Kranju.
—–
Slikar in grafik MARKO ŠUŠTARŠIČ je leta 1951 diplomiral v Ljubljani in se nato v grafiki izpopolnjeval v Parizu. Bil je član Skupine 53 in Grupe 69 ter profesor na Pedagoški akademiji in docent na Akademiji za likovno umetnost. V prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja je začel slikati magično občutene temno barvite statične podobe s fantazijskimi interjerji v irealni osvetljavi in s figurami, ki simbolizirajo anonimne človeške usode.
Vsakokratne poznejše stilne novosti, odmeve magičnega nadrealizma, poparta in nove figuralike, je s klasično slikarsko kulturo vselej senzibilno prilagajal osebnemu izpovednemu izrazu ter v optimistično izsanjan čustveni repertoar vključeval zgodovinske izkušnje in odseve družbene aktualnosti. Melanholična prepojenost z magičnostjo, v zamoklo barvitost nostalgično zajeta lirična fantazija in metafizična razsežnost dajejo njegovim slikam poetičen, čustveno poglobljen in meditativen značaj; to ga uvršča med naše posebno duhovno občutljive slikarje. Marko Šuštaršič se je rodil na današnji dan leta 1927 v Cerknici.
—–
Alpinist, gorski reševalec in vodnik STANE BÉLAK – Šrauf je bil vzgojitelj alpinističnih rodov, pisec člankov in soavtor več knjig. Opravil je več kot 1200 alpinističnih vzponov v slovenskih in tujih gorah v vseh letnih časih, med njimi šestdeset vrhunskih, ter se kot član in vodja udeležil številnih odprav na Himalajo. Napisal je tudi avtobiografsko delo “Veliki dnevi”, ki je izšlo posmrtno leta 1997. Za svoje izjemne uspehe je prejel veliko priznanj, od častne listine Planinske zveze Slovenije, Bloudkove nagrade in plakete ter Ziherlove plakete do znaka za zasluge za narod. Rodil se je na današnji dan leta 1940 v Ljubljani.
—–
Večji ali manjši ponos vsakega večjega mesta je tudi živalski vrt. Tudi Ljubljana ga ima in tako kot živalski vrtovi drugod po Evropi je imel tudi naš zgodovinskega predhodnika v grajskih menažerijah ali fazanerijah. V Ljubljani je bil to Auerspergov vrt s kunci, fazani in redko perutnino. Kot poroča Valvazor, so nedaleč od mesta “slavni Turjačani napravili še zverinjak, ki je z zidom obdan in poln srn, jelenov in druge divjačine.” Tedaj so bile živali kot del nenavadnih zbirk ali grajskega okolja v zabavo in sprostitev graščakov, poznejša urbanizacija in vse večja odtujenost od narave pa je spodbudila Ljubljano, da je odprla vsem dostopen živalski vrt.
Prvega – le z nekaj kletkami in terarijem za plazilce – so odprli leta 1949 ob Kolodvorski ulici, po treh letih pa so ga preselili na jugozahodno območje Rožnika. V desetletjih se je razvil v sodoben živalski vrt, v katerem živi vsaka žival v njej čim bolj naravnem okolju, a vendar manjšem, kot bi ga imela na prostosti. V vrtu so zbrane živali z vseh celin, ponaša pa se predvsem z vrstami, značilnimi za področje, kjer se stikajo alpski, panonski in sredozemski svet. Najstarejši živalski vrt na svetu je dunajski – Habsburžani so ga zgradili že leta 1752 – in velja tudi za najlepšega v Evropi.