FRANC SMODEJ je v Celovcu študiral bogoslovje, po posvetitvi leta 1903 pa je bil med drugim kaplan v Šent Jakobu v Rožu, Šent Vidu v Podjuni in na Prevaljah; v teh krajih je tudi ustanovil in vodil pevske zbore. Pozneje je postal stolni kaplan v Celovcu ter deloval kot tajnik v Katoliškem političnem in gospodarskem društvu za Slovence na Koroškem. Da bi dokazal nezanesljivost uradnega štetja prebivalstva, je izpeljal zasebno štetje in organiziral številna ljudska zborovanja.
Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je v Celovcu postal predsednik Narodnega sveta za Koroško, ljubljanska Narodna vlada pa ga je delegirala v začasno Narodno skupščino v Beograd, v katerem je zvečine tudi živel. Leta 1936 je postal član senata Kraljevine Jugoslavije. Med nemško okupacijo je v Beogradu ustanovil Slovensko socialno pisarno, ki je pomagala Slovencem, da so se lahko vračali v domovino. Delo pisarne je zamrlo, ko ga je leta 1942 gestapo za več mesecev zaprl. Po osvoboditvi Beograda oktobra leta 1944 je Franc Smodej še nekaj časa župnikoval v Zemunu. Rodil se je na današnji dan leta 1879 v Šmartnem v Rožni dolini.
—-
Gradbenik MATEJ KLEINDIENST je po diplomi leta 1931 na tehniški fakulteti v Ljubljani postal projektant in vodja gradenj prvih slovenskih hidroelektrarn Zasip, Podljubelj, Javorniški Rovt in Radovna. Konec štiridesetih let prejšnjega stoletja je vodil graditev prve slovenske betonske ceste med Ljubljano in Kranjem, po drugi svetovni vojni pa je bil vodja projektov in gradbenih nadzorov pri hidroelektrarnah Moste, Završnica, Savica, Medvode, Predoslje in Mavčiče. Delal je tudi zunaj Slovenije, predvsem v Črni gori, dobro desetletje pa je bil tehnični direktor pri etiopskem državnem elektrogospodarstvu. Matej Kleindienst – eden najpomembnejših snovalcev jugoslovanske hidroenergetske graditve – se je rodil na današnji dan pred 110-imi leti v Dobrem Polju pri Radovljici.
—–
Kričač, ilegalna radijska postaja Osvobodilne fronte, je v okupirani Ljubljani začel delovati na današnji dan leta 1941. Vsak ponedeljek in vsako soboto zvečer je oddajal petnajstminutni program in pozival k boju proti okupatorju. Kričač se je oglašal vsakokrat z drugega kraja – znanih je vsaj 23 stanovanj ali stavb, iz katerih je tekel spored. Oddaje so se začele s tiktakanjem ure – to naj bi bil znak za geslo “Naš čas prihaja” – in s slovensko himno “Naprej, zastava slave”.
Ker okupatorju kljub velikemu prizadevanju in sodobni tehniki ilegalnega Kričača ni uspelo odkriti, je italijanska oblast aprila leta 1942 prepovedala uporabo radijskih sprejemnikov in zahtevala odstranitev radijskih anten v mestu. Takrat se je prenehal oglašati tudi Kričač, v tedanjih zelo hudih razmerah edina radijska postaja za obveščanje protifašistične javnosti v okupirani Evropi.