Žandarjem iz Škofje Loke se je na današnji dan leta 1852 posrečilo prijeti najnevarnejšega razbojnika tistih časov, Franca Ziherla, razvpitega Dimeža. Njegov izvirni greh je bilo dezerterstvo, zato je ob prijetju sodil pod jurisdikcijo vojaškega sodišča. To je Dimeža z vsemi dokazi vred prepustilo kranjskemu sodišču. Oblasti so ga obdolževale številnih kraj, vlomov, ropov in celo umora. Proces se je vlekel nekaj let, dokler niso nevarnega zlikovca obsodili na 18 let zapora.
Kazen naj bi prestajal v Osijeku, vendar se je čez dve leti (brez dovoljenja oblasti seveda) vrnil na Gorenjsko nadaljevat svojo rokovnjaško dejavnost. Med velikim žandarskim pogonom za njim so se v Kranju začeli vrstiti podtaknjeni požari; seveda so jih pripisovali grozovitemu rokovnjaču. Ogenj pa je bil nazadnje usoden tudi za Dimeža: junija leta 1862 se je zadušil med požarom v opekarni v bližini Trzina.
—–
Na današnji dan leta 1860 se je na Peščeníku pri Višnji Gori rodil umetnostni topograf KONRAD ČRNOLOGAR. Kot učitelj je služboval v Podgabru, Šentvidu pri Stični in v Šmarju-Sapu, ob tem pa kot zavzet preučevalec umetnosti in zgodovine po Dolenjskem popisoval cerkve in gradove; posebno pozornost je posvetil Stični. Dunajska osrednja komisija za varstvo spomenikov ga je imenovala za častnega konservatorja. Na pobudo Konrada Črnologarja so obnovili več zgodovinskih spomenikov.
—–
Duhovnik MARIO LAVRENČIČ je bil pomemben narodni delavec v Beneški Sloveniji. Rodil se je na današnji dan leta 1908 v Vrhu, po italijansko Spignonu, pri Vidmu. Leta 1934 je končal študij bogoslovja v Vidmu in še istega leta začel službovati v Štoblanku. Kljub prepovedi fašističnih oblasti je pridigal v slovenščini, po zlomu fašizma pa je uvedel slovensko bogoslužje. Po drugi svetovni vojni je bil Mario Lavrenčič dejaven zlasti na socialnem področju in je organiziral tudi več osrednjih slovenskih kulturno-političnih prireditev v Beneški Sloveniji.
—–
Pripovednik, dramatik in esejist MARJAN ROŽANC je pripadal rodu, ki se je od socialnega in sentimentalnega realizma premaknil k modernejši prozi. Njegovi osrednji pripovedni besedili sta roman “Ljubezen” in avtobiografski “Roman o knjigah”; izšel je leta 1983. V dramah se je bližal angleškemu jeznemu mladeništvu, se loteval socialne problematike z eksistencialističnega stališča in postajal družbeno kritičen.
M: Od srede 60-ih let prejšnjega stoletja se je intenzivno in redno ukvarjal z esejistiko ter jo postopoma razvil v enega od vrhuncev svojega opusa in tovrstne slovenske književnosti sploh. Eseje je objavljal v samostojnih zaokroženih knjižnih izdajah. Med njimi so tudi eseji o slovenskih mitih z naslovom »Iz krvi in mesa«. Marjan Rožanc se je rodil na današnji dan leta 1930 v Slapah pri Ljubljani. Leta 1980 je prejel nagrado Prešenovega sklada, leto dni po smrti, 1991-ega, pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.