Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za pionirja slovenskega filma štejemo režiserja, snemalca in scenarista METODA BADJURO. Rodil se je na današnji dan pred 120-imi leti v Litiji. Leta 1923 je diplomiral na akademiji za grafične umetnosti v Leipzigu in do leta 1940 posnel približno 30 reportaž in kratkih filmov, večino v svojem lastnem podjetju “Sava film”. Med njimi zavzemata posebno mesto prva slovenska dokumentarna filma “Bloški smučarji” in “Triglav pozimi”. Badjura je bil prvi slovenski režiser, ki je znal v dokumentarnem filmu izraziti oseben odnos do izbrane snovi ter mu vliti občudovanje in ljubezen do vsega, kar je kot umetnik občutil pri opazovanju narave in ljudi v njej.
Pri vsem njegovem filmskem delu je kot montažerka sodelovala njegova žena Milka. Metod Badjura je po vojni prispeval del posnetkov za film “Ljubljana pozdravlja osvoboditelje”, potem pa naredil nekaj odličnih dokumentarcev. Za film o Božidarju Jakcu je na mednarodnem festivalu filmov o umetnosti v Benetkah leta 1970 prejel “zlatega leva”. Po pionirju slovenskega filma Metodu Badjuri se imenuje tudi nagrada za najboljše dosežke na tem področju, ki jo podeljujejo že več kot tri desetletja.
—–
Že ob idejah o graditvi nebotičnika v Ljubljani v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo slišati ugovore, češ da bo visoka stavba pokvarila usklajeno baročno silhueto mesta, da bo načela estetsko vrednost gradu in da bo prava spaka, ki bo odvračala tujce. Tako kot so se nekdaj Parižani uprli postavljanju Eifflovega stolpa – današnjemu simbolu Pariza, tako so se mnogi
Ljubljančani upirali zidavi nebotičnika, poznejšega simbola Ljubljane. A večina je zamisel navdušeno pozdravila, saj so v nebotičniku med drugim videli tudi modno novost. V začetku leta 1933 je bila tedaj najvišja stanovanjska stavba v Srednji Evropi – nebotičnik v Ljubljani, dograjena.
Nekaj pozneje, na današnji dan istega leta – torej pred 83-imi leti, so slovesno odprli še kavarno v zgornjih nadstropjih. Časnik ”Slovenec” je takrat zapisal: “Z otvoritvijo kavarne, ki je brez dvoma najmodernejša v vsej Jugoslaviji, je ljubljanski nebotičnik tako rekoč dobil svojo krono … Kavarna sega s polževo zavitimi stopnicami kar v tri nadstropja, s katerih se nudi diven razgled na Ljubljano in okolico …” Čeprav nebotičnik že dolgo ni več najvišja stavba v Ljubljani, ostaja eden njenih neminljivih simbolov.
——-
Italijanske okupacijske oblasti so začele na današnji dan leta 1942 mesto Ljubljana, ki je bilo središče narodnoosvobodilnega gibanja in sedež njegovega vodstva, ograjevati z bodečo žico. Delo so začele zvečer in ga končale naslednji dan popoldne. Hkrati so sprejele odredbo o prepovedi prostega vstopa v mesto in izstopa iz njega. Ob obroču okoli Ljubljane, ki je dajal vtis koncentracijskega taborišča, je bilo več kot 70 bunkerjev, dolg pa je bil 41 kilometrov. V Ljubljano ali iz nje je bilo mogoče priti le skozi 11 nadzorovanih prehodov, in to s posebnimi prepustnicami. Kot edino z žično ograjo izolirano mesto v Evropi v drugi svetovni vojni je tako Ljubljana 9. maja leta 1970 dobila častni naziv “mesto heroj”.
V spomin na medvojni žičnati obroč okoli Ljubljane so leta 1957 začeli športno-rekreativno prireditev »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki od takrat poteka vsako leto na Dan zmage, 9. maja. Njeno ime se je do danes sicer spreminjalo (Po poteh partizanske Ljubljane, Po poteh spominov in tovarištva, Pot ob žici), vendar sta tako njen rekreativni del kot tek posameznikov in štafet z mednarodno udeležbo vsakokrat množično obiskana. Sicer pa je v desetletjih ta pot postala tudi ena najbolj priljubljenih rekreacijskih točk Ljubljančanov.
6281 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Za pionirja slovenskega filma štejemo režiserja, snemalca in scenarista METODA BADJURO. Rodil se je na današnji dan pred 120-imi leti v Litiji. Leta 1923 je diplomiral na akademiji za grafične umetnosti v Leipzigu in do leta 1940 posnel približno 30 reportaž in kratkih filmov, večino v svojem lastnem podjetju “Sava film”. Med njimi zavzemata posebno mesto prva slovenska dokumentarna filma “Bloški smučarji” in “Triglav pozimi”. Badjura je bil prvi slovenski režiser, ki je znal v dokumentarnem filmu izraziti oseben odnos do izbrane snovi ter mu vliti občudovanje in ljubezen do vsega, kar je kot umetnik občutil pri opazovanju narave in ljudi v njej.
Pri vsem njegovem filmskem delu je kot montažerka sodelovala njegova žena Milka. Metod Badjura je po vojni prispeval del posnetkov za film “Ljubljana pozdravlja osvoboditelje”, potem pa naredil nekaj odličnih dokumentarcev. Za film o Božidarju Jakcu je na mednarodnem festivalu filmov o umetnosti v Benetkah leta 1970 prejel “zlatega leva”. Po pionirju slovenskega filma Metodu Badjuri se imenuje tudi nagrada za najboljše dosežke na tem področju, ki jo podeljujejo že več kot tri desetletja.
—–
Že ob idejah o graditvi nebotičnika v Ljubljani v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo slišati ugovore, češ da bo visoka stavba pokvarila usklajeno baročno silhueto mesta, da bo načela estetsko vrednost gradu in da bo prava spaka, ki bo odvračala tujce. Tako kot so se nekdaj Parižani uprli postavljanju Eifflovega stolpa – današnjemu simbolu Pariza, tako so se mnogi
Ljubljančani upirali zidavi nebotičnika, poznejšega simbola Ljubljane. A večina je zamisel navdušeno pozdravila, saj so v nebotičniku med drugim videli tudi modno novost. V začetku leta 1933 je bila tedaj najvišja stanovanjska stavba v Srednji Evropi – nebotičnik v Ljubljani, dograjena.
Nekaj pozneje, na današnji dan istega leta – torej pred 83-imi leti, so slovesno odprli še kavarno v zgornjih nadstropjih. Časnik ”Slovenec” je takrat zapisal: “Z otvoritvijo kavarne, ki je brez dvoma najmodernejša v vsej Jugoslaviji, je ljubljanski nebotičnik tako rekoč dobil svojo krono … Kavarna sega s polževo zavitimi stopnicami kar v tri nadstropja, s katerih se nudi diven razgled na Ljubljano in okolico …” Čeprav nebotičnik že dolgo ni več najvišja stavba v Ljubljani, ostaja eden njenih neminljivih simbolov.
——-
Italijanske okupacijske oblasti so začele na današnji dan leta 1942 mesto Ljubljana, ki je bilo središče narodnoosvobodilnega gibanja in sedež njegovega vodstva, ograjevati z bodečo žico. Delo so začele zvečer in ga končale naslednji dan popoldne. Hkrati so sprejele odredbo o prepovedi prostega vstopa v mesto in izstopa iz njega. Ob obroču okoli Ljubljane, ki je dajal vtis koncentracijskega taborišča, je bilo več kot 70 bunkerjev, dolg pa je bil 41 kilometrov. V Ljubljano ali iz nje je bilo mogoče priti le skozi 11 nadzorovanih prehodov, in to s posebnimi prepustnicami. Kot edino z žično ograjo izolirano mesto v Evropi v drugi svetovni vojni je tako Ljubljana 9. maja leta 1970 dobila častni naziv “mesto heroj”.
V spomin na medvojni žičnati obroč okoli Ljubljane so leta 1957 začeli športno-rekreativno prireditev »Ob žici okupirane Ljubljane«, ki od takrat poteka vsako leto na Dan zmage, 9. maja. Njeno ime se je do danes sicer spreminjalo (Po poteh partizanske Ljubljane, Po poteh spominov in tovarištva, Pot ob žici), vendar sta tako njen rekreativni del kot tek posameznikov in štafet z mednarodno udeležbo vsakokrat množično obiskana. Sicer pa je v desetletjih ta pot postala tudi ena najbolj priljubljenih rekreacijskih točk Ljubljančanov.
Diplomat iz Črnega Vrha pri Društvu narodov Pesnik vojne in ljubezni Dve pomembni mladinski reviji izpred stoletja
Častnik iz Vorančeve Požganice Praprotnice in cvetnice slovenskega ozemlja Sporazumi, ki so potrdili zahodno državno mejo
Avtor srbske državne himne in himne Slovenske vojske Novinarka, zapisana filmski tematiki Slikar, grafik in fotograf
Pobudnik prvega slovenskega pisateljskega društva Pevska pedagoginja uglednih opernih ustvarjalcev Operni glas za lirske vloge
Prva uspešna operacija sive mrene pri nas Inštruktor obveščevalcev in diverzantov Urednik lista Naši razgledi
Več kot 1200 štipendistov Knafljeve ustanove Pobuda za slovensko univerzo sredi 19. stoletja Antanta pozdravila nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov
Ustanoviteljica tržaškega mladinskega lista Galeb Začetki Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v Piranu Načrti za ljubljansko sosesko Murgle
Začetnik slovenske psihiatrije Zagovornik federalne ureditve monarhije Dan slovenskega pravosodja
Zbiratelj gradiva za Slomškovo beatifikacijo Urednica zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije Spomin na Kavboja Pipca in Rdečo peso
Šolstvo postane državna zadeva Zdravje in bolezen v domači hiši Samosvoja likovna umetnica iz Trsta
Dan spomina na mrtve – praznik vseh svetih Preporod in preporodovci Prvo spominsko znamenje protifašističnim upornikom
Luč reformacije kot spodbuda k svobodi Raziskovalci dela in delovnih razmer Pesmi z narečnimi značilnostmi
Boljši prevajalec kot pesnik Začetki narodnega doma v Trstu Naj športnik Slovenije vseh časov
Književnik v dolgi povojni osami Dramatik na razpotjih časa Prelomni trenutek slovenske politične zgodovine
Soustanoviteljica Splošnega ženskega društva Pripovednik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške Dolga pot do prve pesniške zbirke
Tekmovanje s preprostimi ribiškimi plovili – čupami Eden prvih piscev slovenskih radijskih iger Več kot 300 vlog na tržaškem odru
Eden izmed začetnikov slovenskih knjižnih ilustracij Književnik, konzularni uslužbenec in obveščevalec Mojster planinske fotografije
Novi pristopi v epidemiologiji Snemalec prvega slovenskega igranega celovečernega filma Zakonski akti o izvedbi sklepa o priključitvi Primorske
Utemeljitelj slovenske znanstvene medicine Pomen socialnih korenin zgodovinskih tokov »Čudež pri Kobaridu«
Politik in dramatik Zadrege s Slovensko filharmonijo Prvi Borštnikov prstan za igralske presežke
Neveljaven email naslov