Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Do leta 1504 je bil najvišji predstavnik mestne uprave v Ljubljani mestni sodnik. Opravljal je upravne in sodne posle, vendar je bil pri teh pristojen le za civilne in manjše kazenske zadeve. Volili so ga meščani, odgovarjal pa je mestnemu svetu. Čeprav ni imel stalne plače, je bil vseeno najbolje plačani mestni uradnik; prejemal je namreč del pisarniških pristojbin za izstavitev listin, ki jih je podpisal in opečatil. Februarja leta 1504 je cesar Maksimilijan I. izdal listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je na današnji dan pred 510-imi leti najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.
V tistem času so bile vse politične pravice v rokah meščanov, saj so imeli le ti pravico voliti predstavnike mestne samouprave. Status “meščana” je lahko pridobil le osebno svoboden posameznik, ki se je ukvarjal z obrtjo ali trgovino in ki je živel znotraj mestnega obzidja. Služinčad in dninarji niso bili “meščani”; prav tako ne plemiči, njihovi podložniki in duhovščina.
Meščani so izvolili “mestni svet”, ta pa sprva mestnega sodnika in pozneje še župana. Poleg njiju so imeli pomembno vlogo v mestni upravi tudi špitalski mojster, mestni pisarji in dva blagajnika, ki sta nadzorovala stojnice, prodajalne in vse nepremičnine ter na splošno gospodarila z mestnim imetjem. Glavni blagajnik je moral na koncu poslovnega obdobja poročati magistratu, njegovo delo pa je pregledala še posebna komisija.
Manj vidne, a nič manj pomembne so bile tudi nekatere druge službe: mitničarji, mestni stražarji ter zapiralci in čuvarji mestnih vrat. Ljubljana je imela v srednjem veku šest mestnih vrat, ki so jih ob mraku zaklenili. V Mestnem muzeju hranijo enega izmed ključev iz 15. stoletja, ki so ga v 19. stoletju našli med poglabljanjem Ljubljanice.
—–
Filolog in literarni teoretik JAKOB KELEMINA se je rodil na današnji dan leta 1882 na Vinskem Vrhu. Germanistiko je študiral v Gradcu in tam tudi doktoriral. Najprej je poučeval na gimnazijah v Novem mestu in v Ljubljani, leta 1920 pa je bil imenovan za docenta germanistike na filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1928 je bil na njej redni profesor in do smrti predstojnik germanskega seminarja. V dvajsetih letih je na filozofsko fakulteto uvedel literarno teorijo kot samostojno vedo. Jakob Kelemina velja za utemeljitelja slovenske znanstvene germanistike. Leta 1954 je dobil Prešernovo nagrado.
—–
Pisatelj, pesnik in dramatik VINKO BITENC se je rodil na današnji dan leta 1895 v Podgori, ki je zdaj del Šentvida pri Ljubljani. Na ljubljanskem konservatoriju je študiral dramsko igro in režijo, pesmi pa je začel pisati že v gimnazijskih letih in jih objavljati v revijah »Zora« in »Preporod«. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na Poljskem in to obdobje je močno odmevalo v njegovem literarnem delu: v kratkem romanu »Sončne pege«, v enajstih kratkih zgodbah o vojni in njenih posledicah ter v pesmih iz tistega časa.
Pred drugo svetovno vojno je objavljal v otroških listih »Zvonček«, »Mlado jutro«, »Mladi Slovenec«, »Vrtec« in »Naš dan«, ki ga je dlje časa tudi urejal. Njegovo najbolj znano delo za otroke je lirična pravljica »Zlati čeveljčki«, ki je bila prirejena tudi za televizijsko predvajanje. Po drugi svetovni vojni je Vinko Bitenc sodeloval pri različnih revijah, napisal nekaj radijskih iger ter v esperantskih revijah objavljal svoja izvirna dela ter prevode slovenskih ljudskih in partizanskih pesmi.
6276 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Do leta 1504 je bil najvišji predstavnik mestne uprave v Ljubljani mestni sodnik. Opravljal je upravne in sodne posle, vendar je bil pri teh pristojen le za civilne in manjše kazenske zadeve. Volili so ga meščani, odgovarjal pa je mestnemu svetu. Čeprav ni imel stalne plače, je bil vseeno najbolje plačani mestni uradnik; prejemal je namreč del pisarniških pristojbin za izstavitev listin, ki jih je podpisal in opečatil. Februarja leta 1504 je cesar Maksimilijan I. izdal listino, s katero je Ljubljani dovolil voliti župana, in tako je na današnji dan pred 510-imi leti najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.
V tistem času so bile vse politične pravice v rokah meščanov, saj so imeli le ti pravico voliti predstavnike mestne samouprave. Status “meščana” je lahko pridobil le osebno svoboden posameznik, ki se je ukvarjal z obrtjo ali trgovino in ki je živel znotraj mestnega obzidja. Služinčad in dninarji niso bili “meščani”; prav tako ne plemiči, njihovi podložniki in duhovščina.
Meščani so izvolili “mestni svet”, ta pa sprva mestnega sodnika in pozneje še župana. Poleg njiju so imeli pomembno vlogo v mestni upravi tudi špitalski mojster, mestni pisarji in dva blagajnika, ki sta nadzorovala stojnice, prodajalne in vse nepremičnine ter na splošno gospodarila z mestnim imetjem. Glavni blagajnik je moral na koncu poslovnega obdobja poročati magistratu, njegovo delo pa je pregledala še posebna komisija.
Manj vidne, a nič manj pomembne so bile tudi nekatere druge službe: mitničarji, mestni stražarji ter zapiralci in čuvarji mestnih vrat. Ljubljana je imela v srednjem veku šest mestnih vrat, ki so jih ob mraku zaklenili. V Mestnem muzeju hranijo enega izmed ključev iz 15. stoletja, ki so ga v 19. stoletju našli med poglabljanjem Ljubljanice.
—–
Filolog in literarni teoretik JAKOB KELEMINA se je rodil na današnji dan leta 1882 na Vinskem Vrhu. Germanistiko je študiral v Gradcu in tam tudi doktoriral. Najprej je poučeval na gimnazijah v Novem mestu in v Ljubljani, leta 1920 pa je bil imenovan za docenta germanistike na filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1928 je bil na njej redni profesor in do smrti predstojnik germanskega seminarja. V dvajsetih letih je na filozofsko fakulteto uvedel literarno teorijo kot samostojno vedo. Jakob Kelemina velja za utemeljitelja slovenske znanstvene germanistike. Leta 1954 je dobil Prešernovo nagrado.
—–
Pisatelj, pesnik in dramatik VINKO BITENC se je rodil na današnji dan leta 1895 v Podgori, ki je zdaj del Šentvida pri Ljubljani. Na ljubljanskem konservatoriju je študiral dramsko igro in režijo, pesmi pa je začel pisati že v gimnazijskih letih in jih objavljati v revijah »Zora« in »Preporod«. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na Poljskem in to obdobje je močno odmevalo v njegovem literarnem delu: v kratkem romanu »Sončne pege«, v enajstih kratkih zgodbah o vojni in njenih posledicah ter v pesmih iz tistega časa.
Pred drugo svetovno vojno je objavljal v otroških listih »Zvonček«, »Mlado jutro«, »Mladi Slovenec«, »Vrtec« in »Naš dan«, ki ga je dlje časa tudi urejal. Njegovo najbolj znano delo za otroke je lirična pravljica »Zlati čeveljčki«, ki je bila prirejena tudi za televizijsko predvajanje. Po drugi svetovni vojni je Vinko Bitenc sodeloval pri različnih revijah, napisal nekaj radijskih iger ter v esperantskih revijah objavljal svoja izvirna dela ter prevode slovenskih ljudskih in partizanskih pesmi.
Poštni uradnik – spregledan inovator Slovenski vojaki pri zasedbi Bosne in Hercegovine Montirani politični proces razveljavljen po 44 letih Nacisti odvzeli staršem 650 otrok
Prvi potujoči izposojevalec knjig Zaslužni župan Šoštanja Iz gledališča na politični sodni proces Začetek vojne svetovnih razsežnosti
Knjige, ki so Slovence naučile brati, ko je z Dunaja v Trst prisopihal prvi vlak, utemeljitelj slovenske astronomije in Kmetijska zbornica za takratno Dravsko banovino
Poverjenik za uk in bogočastje pri prvi narodni vladi. Koroški kronist dogajanja v Slovenskih goricah. Češki planinci in njihova koča pod Grintovci. Radio Osvobodilne fronte.
Potopis odprave v Kartum Franz Liszt v Rogaški Slatini Vroče poletje ob Soči ionir sodobne ribiške biologije v Jadranskem morju
Prva olimpijska kolajna v slovenskih rokah Satirik jezi gospodo Geofizik preučuje potrese Zadnji vojaki iz Slovenije zapuščajo Jugoslovansko armado
Metri in kilogrami namesto starih merskih poimenovanj Zakon o vseučilišču Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Koreografinja ter njene odrske in filmske stvaritve Prvi splošni krajevni muzej v Sloveniji.
Prvi Slomškov namestnik na mariborskem škofijskem sedežu Pomoč otrokom pri boleznih ušes, nosu in grla Časopis, ki je pozival k povezovanju Zločin v celjskem Starem piskru
Eden najopaznejših zamejskih pisateljev Partizansko letališče v Loški dolini Prvi kilometri samo polovične avtoceste Sedemdesetletna igralska kariera
Guverner Ilirskih provinc uvedel pouk v »deželnem jeziku« Mariborčan v pomorski bitki pri otoku Visu Tramvaj ob slovenski obali »Ave, triumphator!«
Utemeljitelj germanistike na mladi univerzi v Ljubljani. Od diplomata do antropologa. Ko so gorele slovenske vasi. Spodbuda Prešernu za Zdravljico.
Prvi knjižni katalog na Slovenskem Luksemburški uspeh telovadca Jožeta Primožiča - Toša Jugoslovanska ljudska armada v treh mesecih zapustila Slovenijo Kost jamskega medveda – najstarejša piščal
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Neveljaven email naslov