Politični, narodni in sindikalni delavec FRANC ŠTOKA – RADO se je leta 1928 izselil v Argentino ter se preživljal z občasnimi deli. Bil je dejaven v jugoslovanski komunistični sekciji v okviru argentinske komunistične partije ter je postal član najvišjih argentinskih partijskih organov. Kot govornik je nastopal na političnih in sindikalnih zborovanjih, urejal glasila slovenske komunistične sekcije ter v Buenos Airesu sodeloval pri slovenskem Ljudskem odru. Oblasti so ga večkrat zaprle, leta 1933 pa izgnale v Italijo; tam je bil tudi zaprt in interniran vse do zloma fašizma deset let pozneje.
Takrat se je vključil v narodnoosvobodilno gibanje, bil politični komisar bataljona Kosovelove brigade ter organiziral in nato vodil Delavsko enotnost. Kot politični komisar komande mesta Trst se je pred koncem vojne pogajal o vdaji nemške posadke pri svetem Justu in se povezal z novozelandskimi enotami ob njihovem prihodu v mesto. Po vojni je nadaljeval narodnoobrambno delo na Tržaškem, Goriškem in Koprskem. Franc Štoka Rado se je rodil na današnji dan leta 1901 na Kontovelu pri Trstu.
—–
Slikarka ALEKSA IVANC OLIVIERI je pred in med drugo svetovno vojno obiskovala risarske tečaje pri naših priznanih slikarjih, leta 1950 pa je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter opravila tudi specialko iz restavratorstva; že leto pozneje je pripravila svojo prvo samostojno razstavo. Pritegnile so jo predvsem srednjeveške freske in njena kopija Svetih treh kraljev iz Mač je bila na razstavi jugoslovanskih fresk, ki je gostovala v vseh evropskih glavnih mestih.
Pozneje se je v Rimu dve leti izpopolnjevala v slikarstvu in grafiki, opremila nekaj knjig ter s svojimi deli sodelovala na prvi razstavi slovenske izseljenske grafike v Buenos Airesu. Naslednje desetletje je ustvarjala in tudi razstavljala v Franciji in Alžiriji; z deli iz tega obdobja je sodelovala na skupinski razstavi sodobne slovenske umetnosti leta 1964 v New Yorku ter leto pozneje v Washingtonu. Ustalila se je na Korziki, se leta 1965 tam poročila in začela postopno spreminjati vsebino in barve svojih slik.
Te življenjske postaje Alekse Ivanc Olivieri so zaznamovale njeno ustvarjanje, s katerim se je uvrstila med naše najzanimivejše iskalke drugačnega, nekonvencionalnega izraza, pa tudi med umetnice, ki so se spontano odzvale na izzive historično naglašenega postmodernizma. Rodila se je na današnji dan leta 1916 v Ljubljani.
—–
Pesnik in pisatelj KAREL MAUSER se je rodil na današnji dan leta 1918 na Bledu. 1939. leta je stopil v bogoslovje, vendar ga ni dokončal. Ob kapitulaciji Italije je bil zajet na Turjaku in interniran. Po vojni so ga izgnali v Avstrijo, leta 1950 pa se je izselil v Združene države Amerike. Pred vojno se je uveljavil z mohorjanskimi povestmi. Pomembno delo njegovega begunskega časa je roman »Kaplan Klemen«, najpomembnejše delo njegovega zdomstva pa trilogija »Ljudje pod bičem«, svojevrstna upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem. Vsa dela pisatelja Karla Mauserja so bila do osamosvojitve v domovini prepovedana.
—–
Časnikar JANEZ KRANJEC se je rodil na današnji dan leta 1918 v Utiku pri Ljubljani. Po vojni je najprej delal na Radiu Ljubljana, jeseni leta 1947 pa se je lotil tretjega oživljanja humoristično-satiričnega lista Pavliha. Prvega Pavliho je 1870. leta uredil in založil Fran Levstik (izšlo je šest številk), drugi pa je začel izhajati 1944. leta in čez dobra tri leta zamrl. Kranjec je bil v letih od 1947 do 54 glavni in odgovorni urednik Pavlihe, nato pa do leta 1967 urednik. Z organiziranjem močnega zaledja sodelavcev po Sloveniji in z načrtno obdelavo žgoče problematike v slovenskem povojnem življenju je Janez Kranjec omogočil Pavlihi kontinuiteto in ga razvil v odmevno javno tribuno. Tretji Pavliha je nepretrgoma izhajal 44 let – do sredine leta 1991.