NIKO  ŽUPANIČ  je na Dunaju najprej študiral pravo, nato pa še zgodovino, zemljepis, etnologijo, antropologijo in arheologijo. Doktoriral je leta 1903, postal prefekt na Terezijanski gimnaziji na Dunaju, po preselitvi v Beograd pa je bil kustos v zgodovinsko-umetniškem in od leta 1914 v etnografskem muzeju. Med prvo svetovno vojno je politično deloval za ustanovitev jugoslovanske države, zato ga je avstrijsko vojaško sodišče obsodilo na smrt. Po vojni je kot član delegacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev sodeloval na pariški mirovni konferenci, od leta  1921 pa je živel v Ljubljani.

Tu je politično dejavnost polagoma opustil in se posvetil znanosti. Od leta 1923 do 1940, ko je bil imenovan za profesorja etnologije na filozofski fakulteti v Ljubljani, je bil ravnatelj Etnografskega muzeja. Po italijanski kapitulaciji se je umaknil na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, po drugi svetovni vojni pa je

bil do leta 1957 profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani. Raziskoval je etnično in zgodovinsko preteklost Balkana, zgodovino najstarejših slovanskih etničnih skupin in prve pojave slovanskih narodov. Obravnaval je tudi ljudsko kulturo Slovencev ter literarna in umetniško-zgodovinska vprašanja. Politik,  antropolog in etnolog Niko Županič se je rodil na današnji dan pred 140-imi leti v Gribljah v Beli krajini.

—–

Novinar, terminolog in lektor LAVOSLAV  STRUNA se je rodil na današnji dan leta 1898 v Trebnjem. Po končani klasični gimnaizji se je vojskoval na soški fronti, nato pa je bil v ujetništvu v Italiji. Po vojni je delal na višjem sodišču in v upravi železnic v Ljubljani. S sodelovanjem pri časniku “Jutro” (v letih od 1920 do 45) ter pozneje pri Slovenskem poročevalcu in Delu je postavil temelje slovenskega športnega novinarstva. Lavoslav Struna je kot strokovnjak za tehniško terminologijo sodeloval v sekciji terminološke komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter pri nastajanju splošnega tehniškega slovarja.

—–

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra leta 1918 so njene južnoslovanske dežele ustanovile v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na današnji dan leta 1918 pa se je ta država združila s Kraljevino Srbijo – tej sta se teden dni prej pridružili Vojvodina in Črna gora – v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Tako so velikosrbski politični krogi uresničili svoj načrt o monarhistični državi s centralistično državno usmeritvijo. Jugoslovansko zedinjenje je bilo torej izpeljano v nasprotju s prejšnjimi dogovori o enakopravnem in demokratičnem postopku pri združevanju. Nastala je državna skupnost, v kateri je prevladoval velikosrbski interes, slovensko ozemlje pa je izgubilo državnopravno samostojnost, kakršno je imelo v dobrem mesecu obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

—–

DRAGOTIN  PAVKO  je leta 1944 v Leobnu doktoriral iz rudarskih ved, leta 1950 pa v Ljubljani diplomiral iz metalurgije. Bil je vodja Inštituta za toplotno tehniko in metalurške peči na rudarsko-metalurškem oddelku tehniške fakultete; to področje je uvedel tudi v študij metalurgije. Raziskoval je uporabnost domačega premoga za izdelovanje metalurškega koksa, projektiral prvo napravo za pripravo varovalnega plina v Jugoslaviji, preučeval vprašanja uporabe plinskih goriv v jeklarstvu ter bil začetnik sistematičnih toplotno-tehničnih analiz obratovanja metalurških peči. Kot izredni profesor na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani je objavil več strokovnih in znanstvenih člankov ter napisal dva učbenika. Dragotin Pavko se je rodil na današnji dan leta 1920 na Ptuju.