Pred 172-imi leti so v opuščeni gramozni jami ob današnji Gosposvetski cesti, kjer je bilo takrat še obsežno nepozidano območje zunaj strnjene Ljubljane, začeli graditi Kolizej, primerek tipične avstrijske kasarniške arhitekture. Po vzoru enake stavbe, ki jo je bil postavil v svojem rodnem Gradcu, ga je zasnoval arhitekt Jožef Benedikt Withalm; pozneje je bil imenovan za častnega meščana Ljubljane. Prvič je bil del Kolizeja na ogled na današnji dan leta 1846, ko je bila končana poslikava v eni od dvoran, v celoti pa je bil dokončan pozimi naslednjega leta in postal ena najimenitnejših stavb v mestu.
Sprva so jo namenili predvsem za občasno nastanitev vojaštva, ki je potovalo skozi Ljubljano; sprejela je lahko tri tisoč vojakov. Kmalu so v njej odprli kavarno in prirejali zabavne glasbene večere, nato jahalnico in poleg petih manjših dvoran še plesno dvorano za tisoč ljudi. A kmalu je Kolizej zajel hud požar, vendar so ga dokaj hitro obnovili in prezidali ter ga postopoma namenili predvsem za stanovanja in skladišča.
Leta 1993 je bil Kolizej razglašen za spomenik lokalnega pomena, dve leti pozneje se je del stavbe zaradi neodgovornega posega enega izmed najemnikov zrušil in zahteval tri smrtne žrtve, leta 2011 pa so že nekaj let propadajočo stavbo po dolgi “papirnati” vojni v le desetih dneh dokončno porušili.
—–
Spomladi leta 1897 so začeli v Slomškovi ulici v Ljubljani graditi mestno elektrarno, na današnji dan leta 1898 pa je mesto “zažarelo v električni svetlobi”. Javne trge in ulice je v začetku osvetljevalo 794 žarnic in 48 obločnic. Električno luč so napeljali tudi v več javnih poslopij. Sprva je imela elektrarna le malo zasebnih odjemalcev, saj so ljudje z nezaupanjem gledali na to novost. Vendar je elektrifikacija Ljubljane počasi napredovala in čez leto dni je bilo že 148 odjemalcev s približno 6.500 žarnicami in ducatom elektromotorjev.
Mestna elektrarna ljubljanska je delovala vse do 60-ih let prejšnjega stoletja; takrat je njeno vlogo prevzela toplarna v Mostah. Leta 1988 so prvo ljubljansko elektrarno razglasili za tehniški spomenik, zdaj pa imajo v njej prostore umetniške dejavnosti.
—–
Na novega leta dan 1913 se je v Štuki pri Ptuju rodil tudi pisatelj in dramatik IVAN POTRČ. Svojo prvo novelo “Kopači” je objavil že leta 1933 v “Ljubljanskem zvonu”. Kot predvojnega komunista so ga leto pozneje izključili iz ptujske gimnazije in ga zaprli. Ob začetku vojne so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen; ko so ga po letu dni izpustili, se je pridružil partizanom. Po vojni je bil sourednik Ljudske pravice, do 1972. leta pa urednik, glavni urednik in direktor založbe Mladinska knjiga.
V svojem pripovednem in dramskem delu je obravnaval razmere na štajerskem podeželju. Še posebno se je uveljavil z romanom “Na kmetih”, napisanem v izročilu vitalnega naturalizma; po njem so posneli film “Rdeče klasje”. Potrč je bil predvsem novelist, trdno zasidran v kmečkem svetu. V dramatiki je njegovo osrednje delo trilogija o gruntarski družini na Štajerskerm pred drugo vojno, med njo in po njej. Trilogija o Kreflih sodi med najboljše slovenske kmečke drame. Ivan Potrč je za svoje delo dvakrat prejel Prešernovo nagrado.
—–
Pred več kot dvema stoletjema je Valentin Vodnik v Lublanskih novicah takole voščil Novo leto:
Se Novíga leta
vsak veseli:
si več lét obeta,
vesel naj živi!
Temu Vodnikovemu voščilu sodelavci oddaje Na današnji dan dodajamo le še:
Srečno!