Na današnji dan leta 1821 se je v Škalah pri Velenju rodil pravnik JOŽEF KRANJC. Študije je dokončal v Gradcu, leta 1848 pa je bil v slovenjgraškem okraju izvoljen za poslanca v avstrijskem državnem zboru. Kot član ustavnega odbora se je zavzemal za združitev slovenske Štajerske (ne pa tudi Koroške) s Kranjsko. Ko so leta 1853 slovenska pravoslovna predavanja iz Ljubljane prenesli v Gradec, je tam kot docent civilnega prava predaval v slovenščini.
Pozneje je poučeval civilno, trgovinsko in menično pravo na pravni akademiji v Sibiu na Sedmograškem, zadnja štiri leta pred smrtjo pa še na pravnih fakultetah v Innsbrucku in Pragi. Zaslovel je kot avtor prvega sistematičnega prikaza avstrijskega civilnega prava. Jožef Kranjc je civilno pravo obravnaval po vodilu, da “zgodovinski način opazovanja daje bistveni vzvod za njegovo razumevanje”.
—–
Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel so imenovali “deželna gledališča”, ljubljanskemu pa so rekli tudi Stanovsko gledališče (“Gledišče deželnih stanov”). Stavba Deželnega gledališča na Kongresnem trgu je bila zgrajena leta 1763, na današnji dan pred 130-imi leti pa je pogorela do tal. Gasilci so si med požarom prizadevali obvarovati predvsem sosednje stavbe, čeprav je zaradi hudega mraza voda v ceveh zmrzovala, pa tudi parno brizgalno so morali polivati z vročo vodo. K strašanskim plamenom je pripomogel še zaboj z bengaličnimi izdelki, ki so jih potrebovali za predstave. Bengalični ogenj in rakete so švigali kar skozi streho.
Časnik “Slovenski narod” je o tej nesrečni noči zapisal: “Prizor je bil čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel kot po dnevu, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji.”
Natančnega vzroka požara niso ugotovili, menda pa ga je povzročila pozabljena tleča cigareta v eni izmed lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na njem zgradila stavbo današnje Slovenske filharmonije. Novo Deželno gledališče (sedanjo Opero Slovenskega narodnega gledališča) so odprli pet let pozneje; slovensko in nemško gledališče sta si v njem delili prostor vse do leta 1911, ko so si ljubljanski Nemci postavili svojo stavbo (sedanjo Dramo SNG). Po 1. svetovni vojni so staro ime opustili in Deželno gledališče se je preimenovalo v Narodno gledališče v Ljubljani.
—–
ANDREJ HIENG je bil po študiju na Akademiji za gledališko umetnost najprej režiser v kranjskem in celjskem gledališču, od leta 1961 pa svobodni pisatelj ter režiser v raznih gledališčih. V letih od 1983 do 90 je bil umetniški vodja celjskega gledališča in nato ljubljanske Drame. Objavljati je začel v predvojni reviji “Slovenska mladina”.
V 50-ih letih prejšnjega stoletja se je uvrstil med naše vodilne pripovednike, pa tudi dramatike. Oblikovno se je nagibal k modernemu romanu in njegovim prvinam, groteskni in zgodovinsko alegorični elementi pa so opaznejši v njegovi dramatiki. Za svoj umetniški opus je prejel številne nagrade: nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 Prešernovo nagrado za življenjsko delo, nagrado Gavelle, nagrado Sterijevega pozorja, več nagrad na radijskih in televizijskih natečajih, za zadnji roman “Čudežni Feliks” pa nagrado “kresnik” za roman leta. Pisatelj, dramatik in režiser Andrej Hieng se je rodil na današnji dan pred 90-imi leti v Ljubljani.