Na današnji dan leta 1820 se je v Ljubljani rodil zgodovinar JOSIP ČIŽMAN. Leta 1839 je v Ljubljani diplomiral iz filozofije, na Dunaju pa štiri leta pozneje iz prava. Tam je leta 1848 tudi doktoriral iz filozofije. Poučeval je na gimnazijah v Trstu in Theresianumu na Dunaju. Ko je leta 1867 dobil častni doktorat prava, je postal najprej izredni, nato pa redni profesor cerkvenega prava na dunajski univerzi. O tem je objavil več del. V glavnem je obravnaval zakonsko zvezo na podlagi mnogih, prvič sistematično in kritično zbranih virov. Leta 1867 je postal učitelj zgodovine prestolonaslednika Rudolfa in odločilno vplival na njegovo liberalno in protiklerikalno miselnost. Takšni nazori so leta 1871 proti Josipu Čižmanu povzročili ostro gonjo konservativnega tiska.
—–
Franca Jožefa Prvega, vladarja, ki je bil kar 68 let avstrijski cesar in ogrski kralj in tako tudi vladar Dežele Kranjske, je na današnji dan leta 1853 skušal zabosti mlad ogrski krojač Janos Libenyi, saj naj bi bil po njegovem prav Franc Jožef kriv vsega hudega na Ogrskem. Za atentatorja je bil usoden krik neke ženske, ki je v njegovi roki opazila nož. Zaradi krika se je cesar obrnil in tako sta vbod ublažila ovratnik in pletena vrvica na njegovi čepici. Tudi Bleiweisove “Novice” so poročale o “grozepolnem hudodelstvu, ktero v zgodovini austrianski nima para”, čez nekaj dni pa so že sporočile, da “je bila poslednja noč prav spokojna: Njih cesarsko-kraljevo veličanstvo so sladko spali in se jako okrepčani zbudili”.
Ob srečnem razpletu krvave drame je bila v Ljubljani vélika maša, ki jo je daroval sam gospod knezoškof. Seveda pa zdravje cesarja Franca Jožefa ni skrbelo prav vseh Slovencev; v policijskem zapisniku tistih dni piše, da je vinski in žitni trgovec Miha Šušteršič iz Ljubljane takoj po atentatu glasno obžaloval, da napadalec “hudiča” ni do konca zaklal.
V naslednjih dneh so na dunajski dvor prihajale delegacije vseh avstrijskih dežel, da bi izrazile ogorčenje nad atentatom. Med 180-imi takšnimi deputacijami je bila tudi delegacija kranjskih stanov, vendar je monarh ni utegnil pozdraviti. “Močno mi je žal, da vrlih Kranjcev ne morem osebno sprejeti,” je dejal “presvitli” cesar Franc Jožef Prvi in okreval naprej.
—–
Kritik, esejist, gledališčnik in urednik BOJAN ŠTIH je bil med drugo svetovno vojno aktivist Osvobodilne fronte, nato v internaciji v Gonarsu, od tam pa je pobegnil k partizanom. Po vojni je opravljal različne kulturniške funkcije, leta 1957 pa je na ljubljanski filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine. Nato je bil dramaturg in umetniški vodja Triglav filma, ravnatelj ljubljanske Drame, ravnatelj celjskega gledališča, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega, ravnatelj mariborske Drame ter direktor in umetniški vodja Viba filma. Bojan Štih je bil tudi plodovit in vsestranski publicist, razgiban kritik, odličen esejist in prizadeven urednik del slovenskih in tujih avtorjev. Rodil se je na današnji dan leta 1923 v Ljubljani.