Nekateri slovenski voditelji cerkvenih skupnosti so že v prvi polovici 19. stoletja začeli uresničevati humanitarno dejavnost. Pesnik, planinec, pedagog in humanist Valentin Stanič, ugledni član stolnega kapitlja v Gorici, je že leta 1846 ustanovil društvo proti mučenju živali, prvo v Avstro-Ogrski, in spisal vrsto vzgojnih del, s katerimi je, posebno pri mladih, poskušal prebuditi sočutje do živali. Dobrotnike je pozival tudi k zbiranju denarja za postavitev posebne šole za gluhonemo mladino, saj je bil prepričan, da je duhovščina dolžna skrbeti zanjo.
Na njegovo pobudo so na današnji dan leta 1840 v Gorici odprli zavod za gluhonemo mladino, prvega te vrste na Slovenskem, in Stanič ga je vodil vse do svoje smrti. Večino časa je preživel med temi otroki, jim pripravljal posebne programe izobraževanja in jih na izviren način seznanjal z vsakdanjim življenjem. Valentin Stanič je z oporoko tudi svoje imetje namenil za podporo šolarjem in študentom.
—–
Zdravnik, pisatelj in publicist LOJZ KRAIGHER pripada tako imenovani drugi generaciji slovenskih naturalistov, čeprav je sam takšno oznako odklanjal. V svojih delih, pri katerih je tako glede snovi kot glede sloga čutiti vpliv naturalistične šole, je razčlenjeval družbeno življenje pred prvo svetovno vojno. Njegovi najbolj znani deli sta roman »Kontrolor Škrobar« in drama »Školjka«. Lojz Kraigher se je rodil nas današnji danleta 1877 v Postojni.
—–
Posebno mesto v slovenski književnosti zavzema pisateljica, publicistka in odločna bojevnica za ženske pravice ZOFKA KVEDER. V svojih delih je prikazovala žensko kot žrtev razrednega in družinskega zatiranja ter zlagane civilizacije. Takšna je téma romana “Njeno življenje”, zbirke črtic “Misterij žene”, pa tudi protivojnega romana v pismih “Hanka”. V štiridejanki “Pravica do življenja” pa zagovarja pravico ženske do izbire življenjskega sopotnika po svoji volji. Ivan Cankar je o njej napisal, da je prva slovenska pisateljica z izrazito individualnostjo. Zofka Kveder se je rodila na današnji dan leta 1878 v Ljubljani.
—–
JOŽE CESAR je bil najprej pristaniški delavec, pozneje pa se je pod mentorstvom Avgusta Černigoja posvetil slikarstvu. Ko je po drugi svetovni vojni postal prvi scenograf Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, se je njegova ustvarjalnost najbolj razvila. Celih 18 let je oblikoval scenske postavitve tržaškega in drugih slovenskih ter jugoslovanskih gledališč.
Kot slikar je skupinsko in samostojno razstavljal v Benetkah, Milanu, Veroni in Trstu. Motiviko je zajemal predvsem iz tržaškega okolja, pogosto s socialno noto. Slogovno je slikal v izrazno preoblikovanem realizmu, sicer pa v olju, temperi in akvarelu v širokih potezah in v ostrih nasprotjih dekorativne in ekspresivne barvitosti. Rrodil se je na današnji dan pred 110-imi leti v Trstu.