Karolinška minuskula je latinična knjižna pisava, nastala okoli leta 780 v frankovski državi. Od 9. do 12. stoletja je bila edina in prevladujoča pisava skoraj vse zahodne Evrope. Njena prevlada je značilna za kulturno enotnost te dobe, tako kot je bila latinščina splošen izobrazbeni jezik tistega časa. Na Slovenskem je ohranjenih precej rokopisov, napisanih v karolinški minuskuli.
Najstarejši je rokopis Lathcenovega dela “Ecloga de moralibus Job” iz prve polovice 9. stoletja, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Narodni arheološki muzej v Čedadu hrani Čedajski evangeliar iz 5. ali 6. stoletja, ki ima ob robovih v 9. in 10. stoletju v karolinški minuskuli zapisana številna osebna imena slovenskih romarjev. Tudi sloviti Brižinski spomeniki, nastali okoli leta 1000, so napisani v tej pisavi.
—–
Dunajski dvor je v začetku leta 1573 ukazal kranjskim deželnim ustanovam naj se dogovorijo o ureditvi poštne zveze za prenos pisemskih pošiljk med Gradcem in Ljubljano, stroške pa bi si delili deželni stanovi, deželni knez in uporabniki. Ker so se deželni stanovi z odločitvijo obotavljali, jim je deželni knez Karel na današnji dan leta 1573 ukazal za vzdrževanje te zveze letno prispevati 200 renskih zlatih dukatov. Sprva sta to počela le dva poštarja – pešca, pozneje pa so jih zaposlili več. Ta poštna zveza med Gradcem in Ljubljano, nastala pred 444-imi leti, je bila tako pri nas prva stalna poštna zveza z natančno določeno smerjo in z natančno določenim časom prihoda in odhoda poštarjev.
—–
Sredi 19. stoletja smo se tudi Slovenci začeli vse bolj zavedati nacionalne pripadnosti in zahtevati svoje narodne pravice. Takratni liberalni mladoslovenci so začeli pripravljati velika politična zborovanja. Imenovali so jih tabori. Na njih so radikalizirali slovenski narodnostni program: zahtevali so Zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika, na nekaterih taborih pa tudi slovensko univerzo. Vseh taborov je bilo 18; prvi je bil v Ljutomeru, 8. slovenski tabor v Ormožu pa na današnji dan leta 1869.
—–
Operna pevka in pedagoginja FRANCHETTE VERHUNC je bila leta 1897 po končanem študiju petja na dunajskem konservatoriju eno sezono angažirana v berlinski Dvorni operi, nato je več let nastopala v Vroclavu na Poljskem in gostovala po Evropi. Imela je obsežen, temen in izenačen glas ter bila sugestivna odrska osebnost. Sopranistka Franchette Verhunc se je rodila na današnji dan leta 1874 v Ljubljani.
—–
Slikar in grafik MARIJ PREGELJ se je rodil na današnji dan leta 1913 v Kranju. Študiral je na akademiji v Zagrebu, bil kot oficir jugoslovanske vojske med drugo svetovno vojno v nemškem in italijanskem ujetništvu, po vojni pa je začel poučevati na srednjih šolah. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil izredni in redni profesor na ljubljanski akademiji za likovno umetnost.
Pregelj se je najbolj opazno med vsemi slovenskimi umetniki v 20. stoletju posvečal stenskemu slikarstvu – mozaiku, freski in tapiseriji, bil pa je tudi pomemben karikaturist in ilustrator. Njegovo globoko občuteno doživljanje sveta se s filozofsko utemeljeno modernistično zavestjo združuje v izviren prispevek k svetovni figuralni umetnosti 20. stoletja. Marij Pregelj je bil tudi predsednik Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije. Dvakrat je dobil Prešernovo nagrado in bil je prvi, ki je leta 1969 posmrtno dobil tudi Jakopičevo nagrado.