Slovenska matica je imela v 19. stoletju vsekakor vodilno vlogo pri ustvarjanju osnov slovenske znanosti. V prvem obdobju svojega delovanja – ustanovljena je bila leta 1864 v Ljubljani – je izdajala predvsem veliko srednješolskih in podobnih knjig, ki so bile prevodi, priredbe ali pa samostojna dela.
Te knjige sicer po večini niso bili pomembnejši znanstveni dosežki, je pa ob njih nastajalo naše znanstveno izrazoslovje. Bile so tudi velika praktična opora v boju za pravice slovenskega jezika in so širile zanimanje za različna področja znanosti.
Vsekakor je na delo Slovenske matice vplival tudi njen prvi predsednik, pesnik in politik LOVRO TOMAN. Rodil se je na današnji dan pred 190-imi leti v Kamni Gorici pri Kropi. Najprej je študiral filozofijo v Ljubljani, nato pa pravo na Dunaju in v Gradcu. Po poroki s pisateljico Josipino Urbančič Turnograjsko je začel politično kariero: leta 1861 je postal deželni in državni poslanec. V pesmih, ki jih je izdal v zbirki “Glasi domorodni”, je opeval lepote Gorenjske, zedinjeno Slovenijo in ljubezenska čustva. V njih prevladuje izumetničena retorika v slogu Koseskega. Pesnik in politik Lovro Toman je bil Bleiweisov najbližji sodelavec in hud nasprotnik mladoslovencev.
—–
Triglavsko kočo na Kredarici so slavnostno odprli na današnji dan leta 1896. Postavljena je bila po načrtih Jakoba Aljaža; ta se v svojih spominih tistega dne spominja takole:
»Zelo živahna je bila otvoritev Triglavske koče. Že zvečer je prišlo iz vseh krajev veliko odličnih turistov, pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil pisatelj Finžgar, ki je znal sproti delati verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. Bili smo vsi navdušeni. Tudi dokaj vodnikov in nosačev je bilo; skupaj nas je bilo veliko čez sto …”
Triglavska koča na Kredarici je naša najvišja planinska postojanka, saj stoji 2.512 metrov visoko.
—–
Na današnji dan pred 110-imi leti se je na Lokvah v Trnovskem gozdu rodil mladinski pisatelj in šolnik VENČESLAV WINKLER. Po maturi na učiteljišču v Ljubljani je poučeval v različnih krajih na Štajerskem in Dolenjskem, ob okupaciji Jugoslavije aprila leta 1941 pa se je vključil v narodnosovobodilno gibanje. Naslednje leto so ga Italijani aretirali in poslali v taborišče na otok Rab. Po kapitulaciji Italije je postal komandant 2. bataljona Rabske brigade in se z njo vrnil v Slovenijo, nekaj pozneje pa je bil imenovan za načelnika oddelka za osnovno šolstvo pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. Leta 1944 je sestavil »Prvo čitanko« z ilustracijami Ive Šubica, vendar zaradi pomanjkanja papirja in bližajočega se konca vojne ni bila natisnjena; osnutek hrani Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Po vojni je vodil obnovo osnovnega šolstva v Sloveniji ter organiziral slovensko šolstvo na Primorskem.
Venčeslav Winkler je začel mladinsko poezijo in prozo objavljati že v študijskih letih. Snov je zajemal iz sveta otrok in mladine, iz vaškega in mestnega okolja, posvečal pa se je tudi socialni in narodni tematiki. Pisal je še klasične in sodobne pravljice ter zgodovinske povesti. Prisrčne so njegove zgodbe o ljudskih junakih, kmečkih puntarjih in junakih v bojih proti Turkom. Njegovi deli »O fantu, ki je znal žvižgati« in«Drejc z višave« sta doživeli več ponatisov. Zlasti za dela s področja mladinskega slovstva in šolstva je Venčeslav Winkler prejel več priznanj in odlikovanj, med njimi tudi Žagarjevo nagrado, takrat naše najvišje priznanje za uspehe na vzgojno- izobraževalnem področju.