Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredi julija leta 1660 je nemški cesar Leopold I. razglasil, da se bo na svoji poti z Dunaja v Gorico ustavil tudi v Ljubljani. Tam so se začeli navdušeno pripravljati na njegov prihod: za cesarski dvor in spremstvo so z dežele pripeljali 38 velikih sodov dragocenih vin, meščani pa so darovali še šestnajst sodov laškega vina, sod malvazije, šest tolstih volov in sto vreč ovsa za cesarske konje. Delegacija, ki je prišla že pred cesarjem, pa je ob asistenci deželnih in mestnih zastopnikov pregledala vse hiše v Ljubljani, da bi pripravila prenočišča za spremstvo visokega gosta.
In tako so Leopoldu I. na današnji dan pred 357-imi leti prvi slovesni sprejem pripravili v Šentvidu, na poti do mestnega obzidja pa so ga z novimi zastavami pozdravljale skupine meščanov. Pred mestnimi vrati ga je nagovoril župan Janez plemeniti Rernberg in mu na baržunasti blazini izročil mestne ključe, nato pa je cesar pod dragocenim baldahinom, ki so ga nosili mestni svétniki, odšel v stolnico svetega Nikolaja. Prenočeval je v škofijskem dvorcu, ki ga je zbor meščanov stražil noč in dan. Ljubljana je bila seveda slavnostno okrašena, ponoči pa potopljena v »morje luči«. Po devetih dneh posvetnih in cerkvenih slovesnosti ter avdienc, se je cesar poslovil.
Iz Ljubljane se je na »prekrasni ladji«, ki so jo za tisoč dukatov v zlatu dali izdelati deželni stanovi, odpeljal do Vrhnike, od koder je odpotoval proti Gorici. Veslači so bili oblečeni v suknje, pretkane z belim zlatom, v rdeče hlače in pokriti s klobuki, okrašenimi z belim in rdečim perjem. Po treh tednih se je cesar Leopold I. z isto ladjo spet pripeljal v Ljubljano, ostal v mestu še štiri dni in se potem vrnil na svoj dunajski dvor.
—–
Na današnji dan leta 1813 se je v vzhodni Galiciji na Poljskem rodil narodopisec in pesnik EMIL KORYTKO. Leta 1832 se je vpisal na filozofsko fakulteto v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti kmalu aretirale, ga obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tu se je spoznal s Prešernom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, a je ostala v rokopisu.
—–
Igralec in režiser MARIJ SILA je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, kjer se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je – dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci povsem zatrli – igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih.
Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; tam je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko – nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah, sodeloval pa je tudi pri tržaškem radiu. Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil na današnji dan leta 1889 v Trstu.
6275 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Sredi julija leta 1660 je nemški cesar Leopold I. razglasil, da se bo na svoji poti z Dunaja v Gorico ustavil tudi v Ljubljani. Tam so se začeli navdušeno pripravljati na njegov prihod: za cesarski dvor in spremstvo so z dežele pripeljali 38 velikih sodov dragocenih vin, meščani pa so darovali še šestnajst sodov laškega vina, sod malvazije, šest tolstih volov in sto vreč ovsa za cesarske konje. Delegacija, ki je prišla že pred cesarjem, pa je ob asistenci deželnih in mestnih zastopnikov pregledala vse hiše v Ljubljani, da bi pripravila prenočišča za spremstvo visokega gosta.
In tako so Leopoldu I. na današnji dan pred 357-imi leti prvi slovesni sprejem pripravili v Šentvidu, na poti do mestnega obzidja pa so ga z novimi zastavami pozdravljale skupine meščanov. Pred mestnimi vrati ga je nagovoril župan Janez plemeniti Rernberg in mu na baržunasti blazini izročil mestne ključe, nato pa je cesar pod dragocenim baldahinom, ki so ga nosili mestni svétniki, odšel v stolnico svetega Nikolaja. Prenočeval je v škofijskem dvorcu, ki ga je zbor meščanov stražil noč in dan. Ljubljana je bila seveda slavnostno okrašena, ponoči pa potopljena v »morje luči«. Po devetih dneh posvetnih in cerkvenih slovesnosti ter avdienc, se je cesar poslovil.
Iz Ljubljane se je na »prekrasni ladji«, ki so jo za tisoč dukatov v zlatu dali izdelati deželni stanovi, odpeljal do Vrhnike, od koder je odpotoval proti Gorici. Veslači so bili oblečeni v suknje, pretkane z belim zlatom, v rdeče hlače in pokriti s klobuki, okrašenimi z belim in rdečim perjem. Po treh tednih se je cesar Leopold I. z isto ladjo spet pripeljal v Ljubljano, ostal v mestu še štiri dni in se potem vrnil na svoj dunajski dvor.
—–
Na današnji dan leta 1813 se je v vzhodni Galiciji na Poljskem rodil narodopisec in pesnik EMIL KORYTKO. Leta 1832 se je vpisal na filozofsko fakulteto v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti kmalu aretirale, ga obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tu se je spoznal s Prešernom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, a je ostala v rokopisu.
—–
Igralec in režiser MARIJ SILA je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, kjer se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je – dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci povsem zatrli – igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih.
Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; tam je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko – nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah, sodeloval pa je tudi pri tržaškem radiu. Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil na današnji dan leta 1889 v Trstu.
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini Marseillski atentat na jugoslovanskega vladarja Arhitekt in slikar
Knjižna dela nabožnega pisca Pravnik in zavzet planinski organizator Najstnik, ki je uporništvu proti nacizmu plačal z življenjem
Igralec s poudarjeno toplo človeško noto Tretji žalostni transport iz Celja Tolarski bankovci iz Velike Britanije, kovanci s Slovaške
Slovenski liberalni prvak Za napredek kmetijskega šolstva Prvi slovenski vzpon na katerega izmed osemtisočakov
Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu Igralka in pesnica Ljubljanski dvojčici, spočeti nekoliko drugače
Obveščevalec in slikar Spodbuda goriški galeriji Partizan ob zahodni meji
Višji vinarski nadzornik za Slovenijo Prvi urednik Slovenskega čebelarja Nasprotja med umetniki in propagandisti
Osrednja osebnost slovenske bibliografije Igralska pot od gledališča do televizije Morija za zidom mariborskih sodnih zaporov
Razprava o numerični teoriji Začetnik radiokarbonskega datiranja pri nas Najstarejše delujoče slovensko društvo v Južni Ameriki
Literat in socialna vprašanja Prekmurje – tedaj Slovenska krajina – dobi gimnazijo Ko so denarne bone zamenjali pravi tolarji
Bančnik pomagal generalu Maistru "Pri nas je takšno leglo vsestransko zajedalskih duš, da za državni grb predlagam uš" »Pevec magičnega eksistencializma«
Skladatelj, ki je Zdravljici dal melodijo Ustanovitelj inštituta za antropologijo Prvi slovenski metropolit
Prvi slovenski časopisni urednik pred sodiščem Poplave v Ljubljani Začetki Teritorialne obrambe
Neveljaven email naslov