Sredi julija leta 1660 je nemški cesar Leopold I. razglasil, da se bo na svoji poti z Dunaja v Gorico ustavil tudi v Ljubljani. Tam so se začeli navdušeno pripravljati na njegov prihod: za cesarski dvor in spremstvo so z dežele pripeljali 38 velikih sodov dragocenih vin, meščani pa so darovali še šestnajst sodov laškega vina, sod malvazije, šest tolstih volov in sto vreč ovsa za cesarske konje. Delegacija, ki je prišla že pred cesarjem, pa je ob asistenci deželnih in mestnih zastopnikov pregledala vse hiše v Ljubljani, da bi pripravila prenočišča za spremstvo visokega gosta.

In tako so Leopoldu I. na današnji dan pred 357-imi leti prvi slovesni sprejem pripravili v Šentvidu, na poti do mestnega obzidja pa so ga z novimi zastavami pozdravljale skupine meščanov. Pred mestnimi vrati ga je nagovoril župan Janez plemeniti Rernberg in mu na baržunasti blazini izročil mestne ključe, nato pa je cesar pod dragocenim baldahinom, ki so ga nosili mestni svétniki, odšel v stolnico svetega Nikolaja. Prenočeval je v škofijskem dvorcu, ki ga je zbor meščanov stražil noč in dan. Ljubljana je bila seveda slavnostno okrašena, ponoči pa potopljena v »morje luči«. Po devetih dneh posvetnih in cerkvenih slovesnosti ter avdienc, se je cesar poslovil.

Iz Ljubljane se je na »prekrasni ladji«, ki so jo za tisoč dukatov v zlatu dali izdelati deželni stanovi, odpeljal do Vrhnike, od koder je odpotoval proti Gorici. Veslači so bili oblečeni v suknje, pretkane z belim zlatom, v rdeče hlače in pokriti s klobuki, okrašenimi z belim in rdečim perjem. Po treh tednih se je cesar Leopold I. z isto ladjo spet pripeljal v Ljubljano, ostal v mestu še štiri dni in se potem vrnil na svoj dunajski dvor.

—–

Na današnji dan leta 1813 se je v vzhodni Galiciji na Poljskem rodil narodopisec in pesnik EMIL  KORYTKO. Leta 1832 se je vpisal na filozofsko fakulteto v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti kmalu aretirale, ga obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tu se je spoznal s Prešernom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, a je ostala v rokopisu.

—–

Igralec in režiser  MARIJ  SILA  je že pri  šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, kjer se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je  – dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci povsem zatrli –   igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih.

Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; tam je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko  njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko – nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah, sodeloval pa je tudi pri tržaškem radiu. Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil na današnji dan leta 1889 v Trstu.