NIKOLAJ  HOFFMAN  je bil po poklicu sicer nožar, izdeloval pa je tudi kirurške instrumente. Hkrati se je zanimal za književnost in pisal nemške in slovenske pesmi ter leta 1868 izdal satirično enodejanko »Maskenball«. Ukvarjal se je še z naravoslovjem, predvsem z jamsko favno. Politično je podpiral revolucionarne ideje iz leta 1848 in deloval med ljubljanskimi obrtniškimi demokrati. Nikolaj Hoffman se je rodil na današnji dan leta 1819 v Ljubljani.

—–

Strojnik, društveni delavec in publicist  CIRIL  JEKOVEC  je v Pragi diplomiral iz strojništva in zemljemerstva. Leta 1914 je odšel v Argentino in pri vojaškem geografskem inštitutu prevzel nadzor nad trasami železnic v provinci Santa Fé. Ko so jugoslovanski priseljenci leta 1915 osnovali organizacijo »Jugoslovanska narodna odbrana«, je postal njen član in na območju svojega delovanja ustanovil več odsekov. Pozneje je v Buenos Airesu prevzel vodstvo »Centra Jadran za Južni Atlantik«, ki je usklajeval domoljubno delo v Argentini, Braziliji in Urugvaju. Urejal je glasilo »Jadran« in vanj pisal v slovenščini, hrvaščini in španščini.

Po ustanovitvi jugoslovanskega generalnega konzulata je v letih od 1922 do 25 vodil njegovo pisarno ter ustanovil časopis »Gospodarstvo«, ki je izhajal v slovenščini, hrvaščini in češčini. Načeloval je oddelku za patente in bil soustanovitelj firme za načrtovanje železobetonskih objektov. Po drugi svetovni vojni je v tedniku »Nova domovina« urejal stalni rubriki »Argentinske vesti« in »Pod lipo«. Ciril Jekovec se je rodil na današnji dan leta 1881 v Ljubnem.

—–

Na današnji dan leta 1905 so v Ljubljani slovesno odkrili spomenik pesniku Francetu Prešernu. Izdelal ga je akademski kipar Ivan plemeniti Zajec. Akcijo zbiranja denarja za postavitev spomenika je začel  ljubljanski župan Ivan Hribar. Že od razpisa natečaja naprej so se v slovenskem javnem življenju vrstile polemike o ceni in prostoru, kjer bi stal, po odkritju pa zaradi razgaljene muze nad Prešernovo glavo. Zadnjo polemiko je sprožil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, znan po požigu Cankarjeve pesniške zbirke Erotika, po drugi strani pa kot avtor priročnika za spolno življenje, enega izmed najimenitnejših primerkov naše strokovne literature o spolnosti. V pismu Ivanu Hribarju je o spomeniku in o »pohujšljivi, nesramno odgaljeni ženski podobi« nad njim med drugim zapisal:

»Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomenik odbral, še bolj pa obsojam, da ga je mestna občina ljubljanska sprejela in v varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip postavil ravno pred cerkev. V imenu vseh poštenih Ljubljančanov, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih gospodičen, v imenu nedolžne mladine, prosim Vas, gospod župan, prosim občinski odbor, izvolite za sveto sramežljivost globoko razžaljiv kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zaméniti ga z drugim, spodobno oblečenim …«

Škofovo pismo je izzvalo pravi vihar zagovornikov in nasprotnikov, a kljub temu spomenik Francetu Prešernu še danes  stoji na mestu, ki ga je izbral avtor podstavka, ugledni arhitekt Maks Fabiani, torej na Prešernovem ali v času odkritja Marijinem trgu. Odkritja pred 112-imi leti se je udeležilo približno 20.000 ljudi, med njimi tudi župani Zagreba, Beograda in Prage. Z ljubljanskega gradu so se razlegale topovske salve, slavnostni govornik pa je bil pisatelj doktor Ivan Tavčar.