Leta 1769 je bilo s prispevki rudarjev v Idriji zgrajeno Rudniško gledališče, najstarejša ohranjena gledališka zgradba na Slovenskem. Dvorana je lahko sprejela 400 gledalcev, poleg sedežev in stojišč je imela tudi 36 lož. Rudnik je v njej prirejal kulturne, družabne, zabavne in dobrodelne prireditve – predvsem v večerih pred rudarskimi prazniki. Do srede 19. stoletja so v gledališču nastopale potujoče nemške igralske skupine, po marčni revoluciji pa so začeli uprizarjati prve slovenske predstave. Leta 1889 je bilo v poslopju Rudniškega gledališča v Idriji ustanovljeno Dramatično društvo, ki je delovalo do 1914. leta.
—–
Mestna oblast ljubljanska je v zadnjih letih 18. stoletja začela razmišljati o javni razsvetljavi mesta. Zbirali so tudi prostovoljne prispevke zanjo, a tega denarja je bilo bolj malo, saj so Ljubljančani menili, naj za razsvetljavo plačujejo ponočnjaki – dostojni in delavni ljudje so doma že pred nočjo. Pa so nekaj dodali še trgovci in gostilničarji in na novoletni večer leta 1793 je bila Ljubljana prvič javno razsvetljena.
Ker pa so oljne svetilke različnih oblik in izdelav kljub skrbi nadzornika pogosto ugašale, so jih čez nekaj let zamenjali z enotnimi zvončastimi lanternami po dunajskem vzoru. Nove svetilke so prižgali na današnji dan leta 1798, stare pa namestili v predmestjih. Sprva so luči gorele do polnoči, razen ob prireditvah, sicer pa so Ljubljano osvetljevali le od 15. septembra do 15. aprila.
—–
Na današnji dan leta 1808 se je v Kranju rodil politik, pisec ter veterinarski in medicinski strokovnjak JANEZ BLEIWEIS. Na Dunaju je doktoriral iz medicine in magistriral iz porodništva, kot profesor veterine in sodne medicine pa je predaval na ljubljanskem liceju. 1842. leta je postal tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko – to funkcijo je ohranil do smrti – leto pozneje pa je prevzel uredništvo njene nove revije Kmetijske in rokodelske novice”. V njih in tudi drugod je objavil veliko političnih in kulturnih člankov ter strokovnih prispevkov in nasvetov.
Bleiweis je bil zelo delaven in izrazit praktik, trezen in previden ter nasprotnik slehernega radikalizma. V šestdesetih letih 19. stoletja je bil znan in priljubljen politik, vendar pa je proti njegovim kulturnim konceptom, načinu vodenja, prvaštvu, kranjski konzervativnosti in nepodjetnosti nastopala vedno glasnejša opozicija, ki je terjala radikalnejšo nacionalno politiko. Sicer pa je bil Janez Bleiweis najpomembnejša osebnost slovenskega veterinarstva v 19. stoletju.
—–
Muzikolog DRAGOTIN CVETKO je diplomiral na filozofski fakulteti in na Državnem konservatoriju v Ljubljani. Po izpopolnjevanju na mojstrski šoli in inštitutu za glasbeno vzgojo v Pragi je leta 1938 doktoriral. Natoje bil docent in profesor na akademiji za glasbo, pozneje pa predstojnik oddelka za muzikologijo filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je tudi podpredsednik Mednarodnega muzikološkega društva, leta 1967 organizator njegovega desetega kongresa v Ljubljani ter član znanstvenega sveta Mednarodnega inštituta za primerjalne glasbene študije in dokumentacijo. Raziskoval je glasbeno teorijo in vzgojo, nato pa se je posvetil glasbeni zgodovini, predvsem slovenski.
Napisal je tudi monografije o Jakobu Gallusu, Ristu Savinu in Davorinu Jenku ter zgodovino glasbene umetnosti na Slovenskem. Častni doktor ljubljanske univerze ter nosilec več visokih priznanj, med njimi tudi Prešernove nagrade, Dragotin Cvetko se je rodil na današnji dan leta 1911 v Vučji vasi v Prlekiji.