Leta 1511 je vrsta potresov prizadela tudi Kranjsko in širšo okolico. Najmočnejši s središčem na idrijski geološki prelomnici je bil prav na današnji dan. Stavbe je rušil na razdalji sto kilometrov, čutili pa so ga celo tisoč kilometrov daleč. Prizadejal je velikansko škodo, zalil idrijski rudnik, v Ljubljani se je poleg mnogih stavb podrl tudi velik del obrambnega mestnega zidu z osmimi stolpi, poškodovani ali porušeni pa so bili tudi številni gradovi na podeželju.

V Škofji Loki, na primer, je potres porušil vse kamnite objekte z gradom vred. Grajsko poslopje in hiše so kmalu obnovili, zaradi slikarij na pročeljih pa je mesto dobilo vzdevek Pisana Loka. V potresu pred petsto sedmimi leti se je podrl tudi blejski grad ter nekaj gradov na Notranjskem. Samo na Kranjskem so ocenili škodo na takrat velikansko vsoto 200.000 goldinarjev. Potres so čutili tudi v Trstu, Furlaniji, Benetkah in celo na Dunaju. Po dosegljivih podatkih je bilo v njem in še enem potresu, ki je sledil čez dva dni, skupaj približno 12.000 mrtvih.

—–

Pripovednik  JANEZ  MENCINGER  je izšel iz kmečke družine; rodil se je na Brodu v Bohinju na današnji dan pred 180-imi leti. Najprej je študiral klasično filologijo, nato pa je v Gradcu diplomiral iz prava. Bil je trden narodnjak, vendar se s politiko ni želel posebej ukvarjati. Kot dijak je pisal najprej pesmi, nato pa prozo brez večje idejne in estetske poglobljenosti. V svojem drugem pisateljskem obdobju, ki se je začelo z ustanovitvijo “Ljubljanskega zvona” leta 1881, je začel Mencinger pisati poučno, vzgojno in družbenozabavno literaturo.

Napisal je “Mešano gospodo”, satirično povest o podeželskem malomeščanstvu, “Cmokavzarja in Úšperno” – satiro, v kateri je parodiral  “rovtarsko” pripovedništvo – in utopični roman “Abadon”; ta svari pred posledicami gmotnega napredka. Vsekakor najboljše delo  Janeza Mencingerja pa je potopis “Moja hoja na Triglav”, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal naše takratne kulturne in družbene razmere  in oživil spomine na svoje sodobnike.

—–

Zgodovina zdravilišča Golnik ob vznožju Kriške gore v okolici Kranja sega v leto 1917, ko je deželni odbor na današnji dan odkupil graščino Golnik za zdravljenje tuberkuloznih vojakov. Čez nekaj let so v bolnišnične prostore adaptirali še okoliška gospodarska poslopja, do 1927. leta pa so po načrtih arhitekta Ivana Vurnika zgradili prvo novo poslopje. Od takrat so poleg vojnih invalidov sprejemali na zdravljenje tudi civilne osebe. Zaradi mirnega okolja in blagega subtropskega podnebja je postal Golnik eno najbolj znanih evropskih zdravilišč za pljučne bolezni.

—–

Gledališka igralka  ZLATA  RODOŠEK  je leta 1940 začela študirati germanistiko na filozofski fakulteti v Ljubljani, obiskovala igralski oddelek Glasbene akademije ter statirala v Drami Slovenskega narodnega gledališča. Septembra leta 1945 je bila angažirana v nastajajočem ansamblu Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.Zlata Tam je nastopala 36 let. Dozorela je v pomembno karakterno igralko. Like je gradila preudarno,  v odrsko razigranost pa je vnašala mediteransko barvitost, prepojeno z nežno toplino. Sodelovala je tudi na Radiu Trst A. Leta 2002 je za svoje umetniško delo prejela srebrni red Republike Slovenije. Zlata Rodošek se je rodila na današnji dan leta 1922 v Števerjanu.