Avstrijski pesnik in politik  ANASTASIUS  GRüN, s pravim imenom  ANTON  ALEKSANDER  AUERSPERG,  je odraščal na Dunaju. Tam je bil njegov vzgojitelj in vodnik tudi pesnik France Prešeren. Znano je, da je bil Prešernov vpliv nanj zelo pozitiven. Za slovensko kulturno življenje so pomembni Grünovi prevodi slovenskih ljudskih pesmi v nemščino, kot politik pa je postal propagandist trdega centralizma in prevlade Nemcev v Avstriji. Anastasius Grün se je rodil na današnji dan leta 1806 v Ljubljani.

—–

Bibliograf, leksikograf in pisatelj  KONSTANTIN  WURZBACH  je študiral pravo v Gradcu, leta 1843 pa je v Lvovu doktoriral iz filozofije. Kot arhivar in bibliotekar knjižnice v notranjem ministrstvu na Dunaju je med drugim zasnoval in objavil prvi “Biografski leksikon avstrijskega cesarstva” v  šestdesetih zvezkih, ki so izšli v letih od 1855 do 1891. V njih je bilo tudi približno dva tisoč biografij oseb s Koroške, Kranjske, Primorske in slovenske Štajerske, med temi kakih 150 Slovencev in za Slovenijo pomembnih ljudi.

Zbiral je tudi slovenske ljudske pesmi, pregovore in aforizme ter jih primerjal s poljskimi, ukrajinskimi, litovskimi in srbskimi. Njegova odprtost do slovanstva je izvirala iz mladostnega znanja slovenščine; mati je bila iz ljubljanske obrtniške družine, oče Maksimilijan pa odvetnik v Ljubljani, nemški pesnik in urednik časopisa Laibacher Wochenblattt ter prijatelj pesnika Prešerna. Konstantin Wurzbach se je rodil na današnji dan pred 200 leti v Ljubljani.

—–

Umetnostni zgodovinar, etnolog in muzikolog  STANKO  VURNIK  se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Šentvidu pri Stični. Kot umetnostni kritik in publicist je pomembno posegel na področje arhitekture, ki jo je imel za vodilno med umetnostnimi strokami in se zavzemal za funkcionalizem. Kot etnolog je raziskoval slogovne značilnosti predmetov ljudske likovne umetnosti ter zbiral gradivo o kmečkem stavbarstvu in panjskih končnicah. Poleg Josipa Mantuanija je bil Stanko Vurnik začetnik slovenske glasbene znanosti. Njegova temeljna ugotovitev je bila, da se slog v zgodovini glasbe spreminja hkrati s svetovnimi nazori in pogledi na umetnost v posameznih obdobjih.

—–

Prve enote italijanske okupacijske vojske so vkorakale v Ljubljano  na današnji dan leta 1941 in uvedle vojaško upravo. Skoraj nikjer niso naletele na hujši odpor tedanje jugoslovanske vojske. Pred cerkvijo na Viču je Italijane pozdravil župan doktor Juro Adlešič in jim izročil ključe mesta Ljubljane. Po kratkotrajni vojaški upravi, med katero so z razglasi predpisovali policijsko uro in pozivali prebivalstvo k izročitvi orožja in streliva, je italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini uvedel civilno upravo. Ljubljana, v kateri je, kakor je pokazal popis, živelo 91.612 prebivalcev, je postala njeno glavno mesto.

Že 3. maja pa so  Pokrajino priključili h Kraljevini Italiji in v Ljubljani odprli številne okupatorjeve urade, ustanove in zavode, po večini s slovenskim uradništvom in z italijanskimi komisarji. V mestu je bila tudi močna vojaška posadka, spomladi leta 1941 največja postojanka italijanskih oboroženih sil ne le na Slovenskem, ampak tudi na bližnjem italijanskem ozemlju. Čeprav je proces italijanizacije Ljubljanske pokrajine potekal v milejši obliki kot germanizacija v slovenskih pokrajinah, ki so jih zasedli Nemci, je večina prebivalstva v Italijanih vseeno videla okupatorje slovenskega ozemlja ter je bila zato protiokupatorsko in protifašistično razpoložena.