Zaradi ugodne zemljepisne lege je bila Ljubljanska kotlina naseljena že v predzgodovinski dobi. Skozi ljubljanska vrata med grajskim gričem in Rožnikom so vodile naravne poti, ki so povezovale Panonijo s severno Italijo ter severno Evropo z Balkanom. Po doslej znanih podatkih so ljubljansko kotlino začeli naseljevati ob robu ljubljanskega Barja na širšem območju današnjega Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Nastajati so začele koliščarske naselbine – pravokotne kolibe z dvokapno streho na lesenih ploščadih, ki so bile z mostovi povezane s kopnim. Po nekaterih domnevah so mostiščarji živeli tudi tik pod grajskim gričem na današnjem Starem trgu. Najstarejša kolišča so datirana v sredino 5. tisočletja pred našim štetjem.

Arheologi so med drugim na Barju našli precej ostankov kamnitega, koščenega in lesenega orodja, bronaste predmete, lončene posode, pa tudi ostanke kalupa za ulivanje sekir in talilnega lončka z ostanki bakra. Atraktivna najdba, ki priča o življenju mostiščarjev je lesen čoln – drevak, ki je razstavljen v Narodnem muzeju.  Pri raziskavah ostanka kolišča na lokaciji Stare gmajne pri Vrhniki so leta 2002 našli kolo iz trdega jesenovega lesa z osjo iz hrastovine. Po zadnjih analizah je staro več kot 5.000 let in velja za najstarejše leseno kolo na svetu. Uvrščajo ga v sam vrh svetovne dediščine.

Tako imenovana koliščarska kultura ljubljanskega Barja je svoj vrhunec doživela v bakreni dobi in odmrla proti sredini bronaste dobe. Življenje prvotnih prebivalcev ljubljanske kotline – mostiščarjev, je v povesti “Bobri” oživil pisatelj Janez Jalen.

—–

Konec aprila leta 1893, natančnega datuma se ne da ugotoviti, je na Dunaju izšel prvi  majski  list  z naslovom “Slovenski delavci in delavke”. Majski listi so bili propagandne brošure, ki jih je slovenska socialdemokratska stranka tiskala v počastitev 1. maja. So posebnost v evropskem delavskem gibanju. Nastali so kot izraz finančne nemoči, da bi ta stranka imela svoj časopis v slovenščini. Ker pa so slovenski socialisti kljub temu želeli dostojno proslaviti delavski praznik, so začeli izdajati “majske liste”.

To je bilo skupno ime za  prvomajske brošure, ki so sicer izhajale z različnimi imeni (Prvi majnik, Prvi maj, Majski spisi, Majski glas). Od leta 1898 so izhajali nepretrgano vse do prve svetovne vojne, v obdobju med obema vojnama pa so jih izdajali tudi komunisti. V brošurah so bili politični in literarni članki, ubrani na delavska vprašanja in s posebnim poudarkom na praznovanju prvega maja, grafično pa so bili majski listi opremljeni z vinjetami, grafikami in risbami naših in tujih umetnikov. Med sodelavci so bili tudi Oton Župančič, Ivan Cankar, Zofka Kvedrova,  Etbin Kristan in Henrik Tuma.

—–

Na današnji dan leta 1906 se je v Ljubljani rodil pisatelj, dramatik in esejist IVAN  MRAK. Vse življenje je bil svobodni umetnik. Sprva je pisal črtice in novele, pozneje pa predvsem drame.  Po letih dokaj neuspešnega dela je leta 1938 ustanovil “Mrakovo gledališče”; dobro desetletje pred tem je namreč uprizoril svojo avantgardno dramo »Obločnica, ki se prebuja« in izzval škandal ter zavračanje njegove umetnosti. Sicer pa je za prvo ustvarjalno obdobje Ivana Mraka značilna dramatika, v kateri kritično obravnava slovensko kulturno in politično življenje. Povojni čas mu ni bil naklonjen. Večina njegovih dram je izšlo v samozaložbi, igrali pa so jih predvsem na amaterskih odrih. Predstave je režijsko vodil Mrak sam in v njih igral tudi eno ali več vlog. Prvo priznanje je doživel šele leta 1966, ko so v ljubljanski Drami uprizorili njegovo himnično tragedijo “Marija Tudor”.