Angleški  zdravnik  in  potopisec  EDWARD  BROWN  se je rodil leta 1642 v Norwichu. Bil je član Kraljeve družbe v Londonu in ji je redno poročal s svojih potovanj po Evropi. Junija leta 1669 je obiskal Koroško (Šentvid, Gosposvetsko polje in Celovec), Kranjsko (Kranj, Ljubljano, Cerkniško jezero in Logatec) ter Goriško (Idrijo, Ajdovščino in Gorico). Pomembna sta njegova opisa rudnika v Idriji in približno sto metrov dolgega cestnega predora na Ljubelju, ki so ga v drugi polovici 16. stoletja tik pod vrhom prelaza izkopali po naročilu koroških in kranjskih deželnih stanov.

Na podlagi koroškega ustnega izročila je Edward Brown opisal tudi ustoličevanje koroških vojvod, vendar popačeno. Njegovo zelo površno opisovanje Cerkniškega jezera pa je spodbudilo Janeza Vajkarda Valvasorja, da je Kraljevi družbi poslal svoj opis jezera in prav na podlagi te razprave je Kraljeva družba leta 1687 izvolila Valvasorja za svojega člana.

—–

Skladatelj  JANEZ  KRSTNIK  NOVAK  je večji del  svojega življenja posvetil ljubljanski Filharmonični družbi. Od ustanovitve je bil njen pevec in violinist, nato vodja orkestra, med francosko upravo ravnatelj, nato glasbeni ravnatelj in od leta 1825 častni član. Znana je njegova scenska glasba Figaro za Linhartovo komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Je značilno zgodnjeklasicistična, oprta na vokalne ansamble, ki poudarjajo zgodbo in odrski trenutek. Partitura kaže na tehnično znanje stilno prepričljivega ustvarjalca. Janez Krstnik Novak se je rodil okoli leta 1756 v Ljubljani.

—–

Na današnji dan leta 1992 je bila Slovenija sprejeta v UNESCO – organizacijo Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo – kot 167. polnopravna članica te specializirane ustanove Združenih narodov. Sicer pa je bila v tej organizaciji dejavna že prej. Tako so bile Škocjanske jame kot do tedaj največji znani podzemeljski kanjon na svetu in primer izjemne naravne lepote z bogatim ekosistemom in obstojem ogroženih živalskih vrst že leta 1986 vpisane v seznam svetovne dediščine pri Unescu, pod posebno zaščito pa so tudi sečoveljske soline.

Škocjanskim jamam so se na seznamu svetovne kulturne dediščine leta 2011 pridružila še približno 4500 let stara kolišča na ljubljanskem Barju – prazgodovinske naselbine na obrobju Barja, ki je sicer eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. Na seznamu so zastopana z dvema lokacijama pri Igu; s svojo kompleksnostjo predstavljata vse bogastvo in raznovrstnost koliščarske dediščine v tem delu alpskega obrobja.

Spomladi leta 2002 je ekipa arheologov na ljubljanskem Barju našla tudi leseno kolo z osjo.  Izdelano je iz žilavega in trdega jesenovega lesa, os pa iz hrastovine. Po mnenju strokovnjakov je pripadalo prazgodovinskemu dvokolesnemu vozu, njegovo starost pa so ocenili na približno 5150 let in velja za najstarejše znano leseno kolo z osjo na svetu.

Leta 2012 se je skupaj z rudnikom Almadén v osrednji Španiji na Unescov  seznam uvrstil rudnik živega srebra v Idriji. Živo srebro so v njem kopali vse od leta 1490 do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja; več kot pol tisočletja je bil  tako idrijski drugi največji rudnik živega srebra na svetu.

 Zadnji slovenski vpis na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine se je zgodil lani. Nanj so uvrstili bukove gozdove v pragozdu Krokar na Kočevskem ter v rezervatu Snežnik – Ždrocle na Notranjskem.