V gorenjski vasi Ljubno se je na današnji dan leta 1803 rodil slikar MIHAEL STROJ. Ob Matevžu Langusu in Jožefu Tomincu je bil naš tretji bidermajerski portretist.  Po študiju na dunajski akademiji se je izpopolnjeval v Benetkah in Rimu, nato  celih 13 let živel in deloval v Zagrebu, leta 1842 pa se je vrnil v Ljubljano. V svojih delih je zapustil pravo galerijo likov, od mladih huzarskih častnikov do portretov Stanka Vraza, Luize Pesjakove in znanih zagrebških veljakov. Bil je mondeni portretist, kot so pozneje postali fotografi.

Za naročnike je imel tudi že vnaprej pripravljenih nekaj vzorcev (elegantno svileno ali žametno obleko ali razkošno ozadje), pustil je samo prostor za glavo in včasih še za roke. Na to osnovo je naslikal portretirančevo glavo in sliko dopolnil z mojstrsko narisanim družinskim nakitom. Zato je nekaj portretov Mihaela Stroja malce protislovnih: na elegantnem belem labodjem vratu je na primer zdrava, rdečelična glava ljubljanske trgovke.

—–

Politik  in  kulturni  delavec  FRANE  TONČIČ  je leta 1924 v Padovi končal študij prava in postal samostojni odvetnik. Že med študijem je v Trstu delal v akademičnem ferijalnem društvu Balkan, uredništvu dnevnika Edinost, urejal časnik Novice in bil predsednik Trgovsko-obrtne zadruge. Leta 1940 so ga aretirali in na 2. tržaškem procesu obsodili na šestnajst let zapora. Čez dve leti so ga nemški okupatorji izpustili in nato dvakrat zaprli zaradi sodelovanja v tržaškem odporniškem gibanju.

 Po koncu vojne je bil v vodstvih Osvobodilne fronte za Trst in Slovensko primorje in Slovensko-italijanske protifašistične unije ter  med pobudniki akcijskega odbora za obrambo Svobodnega tržaškega ozemlja. Po sklenitvi londonskega sporazuma leta 1954 se je posvetil pravnemu in gospodarskemu delovanju; med drugim je bil v Trstu predsednik  društva Pravnik in predsednik slovenskega kulturnega doma. Frane Tončič se je rodil na današnji dan leta 1893 v Hrušici pri Ilirski Bistrici.

—–

RADIVOJ FRANCISCUS MIKUŠ – rodil se je na današnji dan leta 1906 v Kobaridu – se je v svetu uveljavil s knjigami in razpravami o funkcionalnem strukturalizmu v jezikoslovju, zlasti na področju sintagmatike, to je nauka o členitvi povedi na sintagme. Svoja spoznanja je objavljal predvsem v francoskih in drugih tujih jezikoslovnih časopisih. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz romanistike, se izpopolnjeval v Parizu ter po vrnitvi poučeval francoščino v Srbiji in na Hrvaškem. V letih  od 1946 do 1959 je predaval na ljubljanski filozofski fakulteti, pozneje pa še sedem let na univerzi v Lubumbashiju v Zairu. Najpomembnejše delo jezikoslovca Radivoja Francisca Mikuša “Načela sintagme” je izšlo leta 1971 v Bruslju.

—–

 Plebiscit oktobra leta 1920 o razdelitvi Koroške se je iztekel v korist Avstrije in tudi vas Libeliče na Libeliškem polju ji je bila priključena, čeprav se je večina vaščanov odločila za življenje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Libeličani so se tej odločitvi uprli in že prvo noč je nekaj pogumnih izruvalo mejne kamne, v naslednjih dneh in mesecih pa so  svoj izvor in hotenja kazali še na druge načine. V obrambo pred nemčurji so organizirali vaško stražo, pri zavednih kmetih so prirejali družabne večere in prepevali slovenske ljudske pesmi, pomoč pa so iskali tudi v Ljubljani.

Razmejitvena komisija je imela v Dravski dolini formalno možnost mejo tudi spreminjati in tako so na konferenci leta 1922 v Mariboru sklenili, da bodo Libeliče vendarle priključili Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tako je na  današnji dan leta 1922 kraj zasedla kraljeva obmejna straža, po opravljenih formalnostih pa so mejo prestavili na sredino rodovitnega polja za libeliško cerkvijo in tako po dveh letih uresničili željo Libeličanov, da bi se vrnili v matično državo.