Na delu ozemlja, ki ga je morala Avstrija po sklenjenem “Schoenbrunskem miru”  prepustiti Franciji, je Napoleon na današnji dan leta 1809 podpisal ukaz o ustanovitvi območja s posebnim statusom – imenoval ga je Ilirske province, podrejeno pa je bilo neposredno francoski osrednji vladi. Obsegalo je zahodno Koroško z Beljakom,  Goriško, Trst z okolico, Istro, del Hrvaške s Karlovcem, Dalmacijo z Zadrom, Dubrovniško republiko in Boko Kotorsko. Upravno in kulturno središče provinc je postala Ljubljana.

Namen te teritorialne tvorbe ni bila obnova slovanske Ilirije, kot je v »Iliriji oživljeni« leta 1811 zapisal Valentin Vodnik, pač pa naj bi z njo ob jadranski obali nastalo tamponsko območje, s katerim bi bile nemške dežele odrezane od morja, čez Istro in Dalmacijo pa bi se vzpostavila neposredna kopenska pot med Francijo in Bližnjim Vzhodom.

Kljub nezadovoljstvu slovenskega prebivalstva zaradi hude  gospodarske krize (trgovanje z avstrijskimi deželami je bilo namreč onemogočeno) ter zaradi novih davčnih bremen in rekrutiranja moških v francosko vojsko, je bila štiriletna francoska oblast vendarle dokaj pomembna za razvoj slovenskega jezika in kulture.

Šolam na osnovni in srednji stopnji je maršal August Marmont, prvi generalni guverner provinc, omogočil pouk v slovenščini, za učbenike pa je poskrbel Valentín Vodnik. Med drugim je takrat izdal prvo slovensko slovnico, napisano v slovenskem jeziku – »Pismenost ali gramatiko za prve šole«. Vodnik je postal tudi ravnatelj na nižji gimnaziji ter ravnatelj  ljudskih  in  rokodelskih  šol.

Vključitev slovenskih dežel v Ilirske province je vidno vplivala na razvoj narodnoprebudnega gibanja, toda Avstrija je po zmagi nad Napoleonom leta 1813  spet zavzela svoj prejšnji položaj oblastnika in popolnega gospodarja.

—–

LUKA KRAMOLC je bil znan glasbeni narodopisec in prirejevalec ljudskih pesmi. Rodil se je na današnji dan leta 1892 v Šentanelu na Koroškem. Pri delu Glasbenonarodopisnega inštituta in v izdajateljski dejavnosti se je zavzemal predvsem za ohranjanje in oživljanje koroškega ljudskega glasbenega izročila. Samostojno ali s sodelavci je uredil in izdal več kot 30 zbirk zborovskih pesmi. Pomemben je tudi njegov prispevek h glasbeni pedagogiki. Narodopisec Luka Kramolc je uredil in izdal več temeljnih pesmaric in vadnic s teoretičnim gradivom.

—–

Kritik, esejist, prevajalec in družbenopolitični delavec JOSIP VIDMAR  se je rodil na današnji dan leta 1895 v Ljubljani. Sodeloval je v obeh svetovnih vojnah in bil eden izmed ustanoviteljev Osvobodilne fronte. Med drugo vojno in po njej je opravljal vrsto pomembnih političnih funkcij, bil pa je tudi najvidnejši slovenski literarni in gledališki kritik svojega časa.

Pred drugo svetovno vojno se je zavzemal za avtonomnost umetnosti in za njeno neodvisnost od ideologij, po vojni pa je ob estetsko-etičnih elementih bolj upošteval tudi sociološke. V dramskih kritikah v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je odklanjal domala vso modernejšo svetovno dramatiko in polemiziral z literarno avantgardo, ki je rušila klasična idejno-formalna izhodišča. Esejistično je obdelal vrsto vrhunskih slovenskih literarnih ustvarjalcev, v gledališču pa se je zavzemal za literarno gledališče.

Josip Vidmar je 1949. leta postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v letih od 1952 do 1976 pa je bil tudi njen predsednik.