NIKO  ŽUPANIČ  je na Dunaju najprej študiral pravo, nato pa še zgodovino, zemljepis, etnologijo, antropologijo in arheologijo. Doktoriral je leta 1903, postal prefekt na Terezijanski gimnaziji na Dunaju, po preselitvi v Beograd pa je bil kustos v zgodovinsko-umetniškem in od leta 1914 v etnografskem muzeju. Med prvo svetovno vojno je politično deloval za ustanovitev jugoslovanske države, zato ga je avstrijsko vojaško sodišče obsodilo na smrt. Po vojni je kot član delegacije Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev sodeloval na pariški mirovni konferenci, od leta  1921 pa je živel v Ljubljani.

Tu je politično dejavnost polagoma opustil in se posvetil znanosti. Od leta 1923 do 1940, ko je bil imenovan za profesorja etnologije na filozofski fakulteti v Ljubljani, je bil ravnatelj Etnografskega muzeja. Po italijanski kapitulaciji se je umaknil na osvobojeno ozemlje v Belo krajino, po drugi svetovni vojni pa je

bil do leta 1957 profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani. Raziskoval je etnično in zgodovinsko preteklost Balkana, zgodovino najstarejših slovanskih etničnih skupin in prve pojave slovanskih narodov. Obravnaval je tudi ljudsko kulturo Slovencev ter literarna in umetniško-zgodovinska vprašanja. Politik,  antropolog in etnolog Niko Županič se je rodil na današnji dan leta 1876 v Gribljah v Beli krajini.

—–

Novinar, terminolog in lektor LAVOSLAV  STRUNA se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Trebnjem. Po končani klasični gimnaizji se je vojskoval na soški fronti, nato pa je bil v ujetništvu v Italiji. Po vojni je delal na višjem sodišču in v upravi železnic v Ljubljani. S sodelovanjem pri časniku “Jutro” (v letih od 1920 do 45) ter pozneje pri Slovenskem poročevalcu in Delu je postavil temelje slovenskega športnega novinarstva. Lavoslav Struna je kot strokovnjak za tehniško terminologijo sodeloval v sekciji terminološke komisije pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ter pri nastajanju splošnega tehniškega slovarja.

—–

Na današnji dan pred 110-imi leti se je v Laporju pri Slovenski Bistrici rodil klasični filolog in prevajalec  SILVESTER  KOPRIVA.  Napisal je več učbenikov za latinščino ter objavil približno dvesto latinskih prevodov pesmi iz slovenskega, srbskega, hrvaškega, makedonskega, češkega, nemškega in ruskega jezika ter spesnil tudi več izvirnih latinskih pesmi, predvsem priložnostnih. Večino teh in nekaj prevodov je Silvester Kopriva leta 1989 izdal v zbirki “Versus Latini”, v knjigi “Ljubljana skozi čas” pa je latinske in druge napise na ljubljanskih spomenikih in zgradbah prikazal in povezal z zgodovinskim ozadjem.

—-

Po razpadu Avstro-Ogrske oktobra leta 1918 so njene južnoslovanske dežele ustanovile Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Na današnji dan pred sto leti pa se je ta država združila s Kraljevino Srbijo – tej sta se teden dni prej pridružili Vojvodina in Črna gora – v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Tako so velikosrbski politični krogi uresničili svoj načrt o monarhistični državi s centralistično državno usmeritvijo. Jugoslovansko zedinjenje je bilo torej izpeljano v nasprotju s prejšnjimi dogovori o enakopravnem in demokratičnem postopku pri združevanju. Nastala je državna skupnost, v kateri je prevladoval velikosrbski interes, slovensko ozemlje pa je izgubilo državnopravno samostojnost, kakršno je imelo v dobrem mesecu obstoja Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.