“Spomini na Prešerna”, ki jih je  ERNESTINA  JELOVŠEK,  pesnikova nezakonska hči napisala po pripovedih svoje matere, so eno najbolj dragocenih pričevanj v slovenski spominski literaturi in še vedno neizčrpen vir za razmišljanje o pesnikovi osebnosti. Čeprav jih je pisalo preprosto, nešolano dekle, so napisani z izjemnim darom za opazovanje in tenkočutnostjo, hkrati pa so pretresljiva izpoved vse življenje zapostavljene Prešernove hčere.

Ernestina se je rodila materi Ani Jelovškovi na današnji dan leta 1842. Bila je druga Anina in Francetova hči, prvorojenka Rezika je umrla kmalu po rojstvu. Ernestina je očeta nazadnje obiskala, ko je bil že na smrtni postelji. Pozneje se je na materino željo izučila za šiviljo ter živela z njo v Trstu in na Dunaju. Po materini smrti je odšla v Maribor, nato pa v Ljubljano, kjer je leta 1917 umrla v ubožnici.

—–

S širjenjem kolesarstva v drugi polovici 19. stoletja so se na Slovenskem pojavila tudi prva kolesarska društva. Sprva so prirejala le družabne izlete, kmalu pa so začela organizirati tudi društvene in meddruštvene tekme ter po sprejetju cestnopolicijskih predpisov za kolesarje v javnem prometu poučevati tudi spretnost vožnje in cestne predpise. Prvi slovenski klub, “Klub slovenskih biciklistov Ljubljana”, so ustanovili na današnji dan leta 1887.

Postal je matica slovenskega kolesarstva na Kranjskem; Nemci so imeli svoje klube. Do začetka prve svetovne vojne je bilo pri nas ustanovljenih 31 kolesarskih društev ali klubov, včlanjevale pa so se tudi dame. Zanimanje žensk za kolesarjenje se je namreč močno povečalo po časopisnem poročilu o zdravniškem kongresu v Newcastlu v Angliji, na katerem so zdravniki ugotovili, da je kolesarstvo, predvsem v obliki izletov, priporočljivo za lepši spol.

—–

Na današnji dan leta 1902 se je v Andréncih pri Lenartu rodil jezikoslovec in  literarni zgodovinar JANKO JURANČIČ. Na univerzah v Beogradu in Ljubljani je študiral slavistiko in germanistiko. Poučeval je na srednji tehniški šoli, višji pedagoški šoli in filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1973 do leta 1984 je bil predsednik glavnega uredniškega odbora “Slovarja slovenskega knjižnega jezika” in načelnik leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Kot poznavalec srbohrvaščine je napisal obsežne srbohrvaško-slovenske in slovensko-srbohrvaške slovarje, sodeloval pa je tudi pri jugoslovanskih slovarskih raziskavah ter raziskavah narečij in imen. Janko Jurančič je bil po 2. svetovni vojni najdejavnejši in najbolj sistematični pisec učbenikov srbskega jezika in književnosti za slovenske šole.

—–

Proti koncu prve svetovne vojne je pod vplivom oktobrske revolucije nastala nova organizacijska oblika delavskega gibanja. To so bili tovarniški sveti, prek katerih so delavci soodločali z upravo podjetja pri reševanju nekaterih gospodarskih in socialnih težav. Takšni sveti z enakim ali podobnim namenom so nastali skoraj v vseh evropskih državah, poznejše uredbe pa so v vsa podjetja uvedla tako imenovane delavske zaupnike.

V Sloveniji, v okviru Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, so bili delavski zaupniki uvedeni na današnji dan pred sto leti. Njihovo število se je ravnalo po številu delavcev, ki so bili zaposleni v posameznem podjetju. Tam, kjer jih je bilo največ dvajset, so volili enega zaupnika, v tistih z dvajset do petdeset delavci največ tri, nato pa na vsakih petdeset delavcev še enega. Volitve delavskih zaupnikov so bile neposredne, volilno pravico pa so imeli vsi zaposleni, starejši od osemnajst let.