Novinar in publicist GAŠPAR HENRIK MARTELANC je bil izrazit mladoslovenec, poln ljudskega humorja in čuta za socialno pravičnost. Rodil se je na današnji dan pred 190-imi leti  na Opčinah pri Trstu. Samostojno založniško in uredniško pot je začel leta 1869 z izdajanjem humorističnega mesečnika “Jurij s pušo”. V prvi številki je zapisal:

“Juri s pušo bo imel prav železno dušo! Nobenemu ne bode prizanašal, ampak vsacemu, naj bo kdorkoli, zasolil bode jedrnato resnico v obraz!”

Martelanc je izdajal tudi priložnostni list “Jurij s pušo na taboru”; z njim je želel buditi narodno zavest in navduševati ljudi za taborske manifestacije. Pozneje se je usmeril v izdajanje ljudskohumorističnih štirinajstdnevnikov v tržaškem narečju. Ti so postali  zelo priljubljeni in so dosegali velike naklade. Sicer se je zavzemal za federalistično ureditev Avstrije, za zedinjeno Slovenijo ter za uveljavitev slovenščine v uradih in šolah. Gašpar Henrik Martelanc je bil pomemben člen v vrsti tržaških publicistov, ki so ohranjali in razvijali slovensko primorsko časopisje.

—–

Skladatelj in pesnik FRANJO  VILHAR se je rodil na današnji dan leta 1852 v Senožečah pri Postojni.  Končal je orglarsko šolo v Pragi ter nato deloval kot kapelnik, zborovodja in zasebni glasbeni učitelj v več hrvaških mestih, od leta 1891 v Zagrebu. Tu je bil med drugim ravnatelj pevskega zbora v cerkvi svetega Marka ter glasbeni učitelj v zgornjem plemiškem kolegiju. Bil je zelo ploden skladatelj, saj je zapustil kakih tristo skladb, približno toliko pa je tudi ljudskih napevov, ki jih je zbral po raznih krajih in jih delno uporabil v svojih skladbah.

Slogovno je bil na meji med zgodnjo in pozno romantiko; bil je prvi Slovenec, ki se je približal novoromantičnim slogovnim smerem. Njegovo glasbo označujejo sveža in všečna melodija, bogata harmonija, primeren ritem in jasna oblika glasbenega stavka. Franjo Serafin Vilhar je izdal tudi zbirko pesmi, knjiga Moji memoari pa je izšla šele po njegovi smrti.

Publicistka, defektologinja in politična delavka ANGELA  VODE je bila leta 1917 kot “preporodovka” zaradi protiavstrijske propagande odpuščena iz prosvetne službe. Da bi ostala v pedagoškem poklicu, je opravila specializacijo za poučevanje duševno prizadetih otrok in od leta 1921 do 1947 poučevala na posebni šoli v Ljubljani.  Vmes  je  bila  pol  leta  v  taborišču  Ravensbrück.  1947.  leta  so  jo  na Nagodetovem procesu obsodili na 20 let prisilnega dela, vendar so jo po šestih letih izpustili. Posthumno je bila ta sodba leta 1991 razveljavljena.

Večji del življenja je javno delovala, predavala na zborovanjih, tečajih in po radiu, pisala knjige in bila dejavna članica različnih ženskih organizacij. Eno izmed njenih  najpomembnejših del je knjiga “Žena v sedanji družbi” iz leta 1934. Vsebuje prvo temeljno feministično analizo družbenega položaja ženske na Slovenskem in eno izmed prvih opozoril na nevarnost fašizma. Publicistka Angela Vode, ki sodi med prve slovenske socialistke in feministke, se je rodila na današnji dan leta 1892 v Ljubljani.

—–

V začetku leta 1901 so v Ljubljani ustanovili Splošno žensko društvo.  Notranje ministrstvo ga je potrdilo na današnji dan istega leta in kmalu je postalo osrednja slovenska ženska organizacija. Pri obravnavi ženskega vprašanja v Sloveniji se je tako začelo novo obdobje, saj je, delno že s prvim ženskim časopisom “Slovenka”, ki so ga začeli izdajati leta 1897 v Trstu, in potem z društvi, prizadevanje za emancipacijo žensk prešlo iz moških v ženske roke.