Bert Sotlar, Jakob Savinšek, Andrej Ažman

V prvi polovici 19. stoletja se je med zahodnimi in južnimi Slovani razširila beseda matica kot ime za narodno organizacijo, ki skrbi za izdajanje knjig. Priprave za ustanovitev take matice na Slovenskem so se začele leta 1863 – še posebno dejavni so bili mariborski Slovenci – na današnji dan leta 1864 pa je cesar Franc Jožef I. dovolil Slovensko matico za vse slovenske pokrajine ter ji za popotnico menda dodal še osebni prispevek 500 goldinarjev.

Namen društva je bil “skrbeti po svoji moči, da bi se širilo izobraževanje slovenskega naroda in da bi se torej podpiralo slovensko slovstvo”, izdajali pa naj bi “dobre, čisto znanstvene pa tudi ljudstvu primerjene spise”. Z znastvenega področja je Slovenska matica najprej začela izdajati gimnazijske in podobne učbenike, ki so jih prevajali iz nemščine in češčine ali pa jih prirejali, z leposlovnega področja pa poleg domačih del v različnih zbirkah tudi tuja.

—–

Gledališki in filmski igralec BERT  SOTLAR se je rodil na današnji dan leta 1921 v Kočevju. Študiral je na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, igral  nekaj sezon v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu, nato pa je postal član ljubljanske Drame. V gledališču je odigral več kot 60 vlog; te so bile zaradi njegovega sonornega glasu in možate postave realistično oblikovane in značajsko izrazito profilirane, zlasti junaški in komični liki. Poleg številnih priznanj je Bert Sotlar leta 1974 prejel Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan. Nastopi jel tudi v številnih slovenskih in jugoslovanskih filmih, med drugim v filmih “Svet na Kajžarju”, “Ne joči, Peter”, “Tistega lepega dne”, “Lucija”, “Tri četrtine sonca” in “Deseti brat”.

—–

Kipar JAKOB SAVINŠEK je bil skupaj s kiparjem Janezom Lenassijem ustanovitelj slovenske Forme vive. Rodil se je na današnji dan leta 1922 v Kamniku. 1949. leta je diplomiral na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani ter se nato izpopolnjeval na Dunaju, v Italiji in Švici, še posebno pomembno pa je njegovo izpopolnjevanje v Parizu in Londonu. Njegovo obsežno zapuščino sestavlja 800 risb, več kot 300 kipov, ilustracije, scenografije in pesmi, ki najbolj neposredno izražajo njegovo tragično občutenje sveta in njegove lastne usode.

Bil je predvsem kipar figuralik (Savinškove najbolj znane javne umetnine so spomeniki Julijusu Kugyju v Trenti, Ivanu Tavčarju na Visokem in Simonu Gregorčiču v Kobaridu) ter avtor portretov, ženskih aktov in različnih figuralnih motivov, pri katerih je počasi opuščal žanrske prvine. Izhajal je iz študija po naravi, črpal iz secesijske in ekspresionistične slovenske tradicije ter iskal nove izrazne oblike. Nova odkritja je Jakob Savinšek v svojem delu sproti preverjal, posebno drzno na avtoportretih in portretih ter pri nekaterih spomenikih, torej na področjih, ki sta mu prinašali takojšnje priznanje kritike.

—–

Kemijski  fizik  ANDREJ  AŽMAN  se je šolal na univerzah v Ljubljani in Cambridgeu v Angliji in 1971. leta doktoriral iz fizike. Bil je raziskovalec in pedagog za molekularno fiziko in strukturno kemijo na fakulteti za naravoslovje in tehnologijo ter na kemijskem inštitutu Borisa Kidriča v Ljubljani. Med njegove najpomembnejše prispevke sodijo izračuni magnetnih lastnosti molekul in napovedi prevodnosti nekovinskih polimernih sistemov. Objavil je več kot 130 izvirnih prispevkov ter z več kot sto referati nastopil na kongresih doma in na tujem. Leta 1980 je prejel Kidričevo nagrado. Andrej Ažman se je rodil na današnji dan leta 1937 v Celju.