Matija Benčan, Julij Slapšak, Pino Mlakar, Marko Švabič

Učitelj telesne kulture MATIJA BENČÁN velja za začetnika tekmovalne rokoborbe in dviganja uteži pri nas. Rodil se je na današnji dan leta 1866 v Ljubljani. Kot član ljubljanskega Sokola je leta 1890 postal prvi slovenski poklicni društveni učitelj in načelnik. Ko je češka sokolska zveza ob telovadnih razpisala še samostojna tekmovanja v borilnih veščinah, je leta 1891 nastopil v Pragi in zmagal v borilnem metanju, začetni obliki rokoborbe. Od leta 1893 je Matija Benčan deloval v Celju in se tam ukvarjal tudi z atletiko.
—–
Pisatelj JULIJ SLAPŠAK, po poklicu učitelj, je pisal predvsem mladinsko prozo in jo objavljal v revijah Angelček, Vrtec in Zvonček. Med estetsko bolj izdelanimi besedili je zgodovinska povest “Turki pred svetim Tilnom”. V letih od 1909 do 13 je napisal tudi “Spise Mišjakovega Julčka” – šest zvezkov z 31-imi krajšimi in daljšimi besedili. Pisal je tudi pedagoške in druge strokovne članke ter prevajal. Julij Slapšak se je rodil na današnji dan leta 1874 v Rogačícah na Dolenjskem.
—–
Na današnji dan leta 1907 se je v Novem mestu rodil baletni plesalec, koreograf in pedagog PINO MLAKAR. Na ljubljanski univerzi je študiral matematiko, fiziko in kemijo, se krajši čas ukvarjal s slikarstvom, nato pa se je popolnoma posvetil baletni umetnosti. Med študijem na Koreografskem inštitutu v Hamburgu je spoznal svojo poznejšo soprogo Mario Luiso Pio Beatrice Scholz, s katero sta več kot sedem desetletij delila življenjsko in umetniško pot. Po baletnem ustvarjanju ju je poznala vsa Evropa, koreografski opus, ki sta ga zapustila, pa obsega petdeset baletov, med njimi dvanajst celovečernih. Od teh sta najbolj znana »Vrag na Vasi« in »Lok«; narejena sta bila le za dva plesalca. Slednji je bil zanj in za soprogo Pio njuna življenjska izpoved in najbolj uspela plesna stvaritev. Po koncu druge svetovne vojne sta v Sloveniji postavila profesionalne temelje ljubljanskega baleta in ustanovila baletno šolo, Pino Mlakar pa je petindvajset let kot redni profesor poučeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje delo je med drugim trikrat prejel Prešernovo nagrado in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, postal pa je tudi častni meščan Ljubljane in Novega mesta.
—–
Pisatelj MARKO ŠVABIČ je na ljubljanski filozofski fakulteti študiral primerjalno književnost, nato pa postal svobodni književnik. Bil je član uredništev Tribune in Problemov ter sodelavec skupin OHO in Katalog. Napisal je dramo “Odrska pripoved o Mladem Junaku” in dve radijski igri, uveljavil pa se je predvsem s krajšo prozo. Besedila so jezikovno in fabulativno izvirna in eksperimentalna. Izhajal je iz modernistične poetike in pri tem uporabljal najrazličnejše izrazne možnosti: lingvizem, reizem, ludizem, modernizirani tok zavesti in notranji monolog. Prevladuje sanjski svet, v katerega vdirajo drobci prepoznavne resničnosti; značilni so sarkazem, ironija in parodija.
Na različnih natečajih je bil nagrajen za svoje kratke zgodbe, radijsko igro in filmski scenarij, za prvo knjigo “Sonce,sonce,sonce” pa je leta 1972 dobil nagrado beograjskega časopisa Mladost, ki je bila takrat najpomembnejša jugoslovanska nagrada za mlade literate. Med njegova dela sodijo še knjige Poet in polis, Črna luknja in Bitka proti prahu, z zbirko Ljubavne povesti pa se uvršča med predhodnike naše postmodernistične proze. Marko Švabič se je rodil na današnji dan pred 70-imi leti v Ljubljani.