Vinko Fereri Klun, Maruša Krese

Na današnji dan leta 1243 je bila Ljubljana prvič omenjena v pisnih virih. Tistega dne je namreč koroški vojvoda Bernard Spanheimski, ki je imel v lasti ljubljanski grad, izdal listino, s katero je jurkloštrskemu samostanu podaril zemljišče v obzidanem delu mesta ob vznožju grajskega hriba in dovolil tam postaviti redovno hišo. Ljubljana je bila takrat prvič omenjena kot utrjeno mesto, ki ima pravico pobirati mitnino. Mestni svet ljubljanski je pred leti to obletnico določil za novi – drugi – praznik slovenskega glavnega mesta, ki pa ga –  v skladu z datumom, napisanim v statutu – praznujejo dan pozneje. Sicer pa je tradicionalni praznik mesta Ljubljane 9. maj, in sicer v spomin na leto 1945, ko je partizanska vojska osvobodila slovensko prestolnico; zavezniške države v drugi svetovni vojni pa 9. maj praznujejo kot “dan zmage nad fašizmom in nacizmom”.

—–

Zgodovinar, geograf in politik  VINKO  FERERI  KLUN  se je rodil na današnji dan leta 1823 v Ljubljani. Dolga leta je na različnih šolah – tudi v tujini – poučeval zgodovino in geografijo ter v raznih glasilih na Dunaju, v Gradcu, Ljubljani, Leipzigu in Moskvi objavljal številne zgodovinske in literarnozgodovinske prispevke. Prvi na Kranjskem je že leta 1850 pisal o utopičnem socializmu. Sprva je bil zaveden Slovenec, po letu 1867 pa je zapustil slovenski tabor ter se zbližal z nemškimi liberalci. Kot strokovnjak – Vinko Fereri Klun je bil doktor prava – je sodeloval pri pripravi zakonskih osnutkov, med drugim tudi “zakona o koalicijski svobodi”, ki je odpravil prepovedi in omejitve v zvezi z združevanjem delavcev in priznal zakonitost stavke.

—–

Obnovo Goriške, ki je bila v prvi svetovni vojni prizorišče hudih bojev na soški fronti, so začeli načrtovati že leta 1917 in na današnji dan  so v Ljubljani ustanovili  Odbor  za  obnovo  Goriške  ter tako omogočili načrtno vračanje beguncev in obnovo močno prizadete dežele. Usposobiti je bilo treba predvsem mizarska podjetja, opekarne, apnenice, kamnolome in kamnoseške delavnice, pred začetkom del na poljih pa so morali z njih odstraniti še nevarni vojaški material. Po koncu prve svetovne vojne in po zasedbi Primorske je italijanska vlada izdala zakon o vojni škodi, ki so jo sprva izplačevali v gotovini, pozneje pa v bonih. To je potekalo počasi in po zapletenih uradniških poteh, tako da škoda, ki jo je na Goriškem in Primorskem povzročila vojna, ni bila nikoli v celoti poravnana.

—–

Pesnica, pisateljica, novinarka in humanitarna delavka  MARUŠA  KRESE  je literarno teorijo, umetnostno zgodovino in psihoterapijo študirala v Ljubljani, Londonu, Utrechtu in v Združenih državah Amerike. Najprej je delala kot psihoterapevtka v Ljubljani, v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je kot svobodna ustvarjalka  ustalila v Berlinu. Pisala je lirično poezijo in intimistično kratko prozo, ki sta prve objave v nemškem prevodu doživeli v Nemčiji in Avstriji. Pisala je tudi radijske igre in dokumentarno-umetniške oddaje. Za svojo prvo samostojno objavo v Sloveniji, zbirko kratkih zgodb “Vsi moji božiči” je leta 2008 prejela nagrado “Dnevnikova fabula”.

V nemških časopisih je objavljala tudi popotne in vojne reportaže, s sestro, fotografinjo Meto Krese, pa je bila še posebno dejavna v obleganem Sarajevu, kjer je pomagala prizadetim v vojni. Za to humanitarno delo in kulturno posredništvo med Bosno in Nemčijo v času vojne jo je leta 1997 nemški predsednik odlikoval z zlatim križcem za zasluge, avtorice mednarodnega projekta “ Ženske z vizijo” pa so jo uvrstile med sto najvplivnejših žensk v Evropi.

Za svoje zadnje literarno delo, roman “Da me je strah?”, je Maruša Krese leta 2012 prejela nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov “kritiško sito”. Rodila se je na današnji dan leta 1947 v Ljubljani.