Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Otomanska nevarnost z dunajske smeri, »Družba slovenskih gledaliških diletantov« v Celju, literat in hmeljar, upornik proti elektrarni, ki bi potopila 9 kilometrov doline Soče

V začetku tridesetih let šestnajstega stoletja se je turški sultan Sulejman II. z močno vojsko odpravil na drugi pohod proti Dunaju. Glavnina turške vojske, približno 140 tisoč mož s 120 topovi, se je 16. septembra 1532 utaborila pred Mariborom in zahtevala prost prehod skozi mesto in čez dravski most. Ker jim meščani tega niso dovolili, so Turki v nekaj dneh zahodno od mesta čez Dravo zgradili pontonski most in se umikali proti Ptuju, med čakanjem pred Mariborom pa so ropali po okolici in požgali nekaj manjših krajev. Ko je prišla vsa vojska čez Dravo in se utaborila na Ptujskem polju, so most zažgali. Ropali so pod Pohorjem in razdejali nekaj gradov. Utrjenega Ptuja niso napadli, ampak je trpela mestna okolica. Turki so požgali naselja v širši okolici mesta. Del turške vojske je odvihral nad Veliko Nedeljo in Ormož, ki so ga Turki razdejali. Ta veliki pohod, ob katerem so slovenske dežele prvič in zadnjič videle glavnino sultanove vojske, je hkrati pomenil tudi konec obdobja velikih turških vpadov.

Celjski gledališki organizator in založnik Janez Krstnik Jeretin je po marčni revoluciji leta 1848, zasnoval “Družbo slovenskih gledaliških diletantov”, ki je postala začetnica slovenske gledališke kulture v Celju. Pod njegovim vodstvom je bila na današnji dan leta 1849 v celjskem mestnem gledališču prva predstava te družbe: Linhartova »Županova Micka«. Jeretin je k sodelovanju pritegnil še duhovnika in gimnazijskega učitelja Josipa Drobniča, sicer vsestranskega slovenskega kulturnega delavca. Družno sta razvila živahno gledališko dejavnost, ustanovila prvo dramsko šolo na Štajerskem ter tako v tistem obdobju pomembno oživila slovensko narodno in kulturno snovanje v Celju.

Pisatelj in hmeljar Janko Kač se je rodil leta 1891 v Latkôvi vasi pri Žalcu. Najprej je v Gradcu, Zagrebu in na Dunaju študiral medicino, od leta 1928 pa na ljubljanski filozofski fakulteti botaniko. V letih od 1930 do 1950 je bil urednik Jutra in nato Hmeljarja. Kot pisatelj je objavljal pripovedno prozo s kmečkimi motivi iz Savinjske doline na prelomu stoletij. V domačijski realistični pripovedni tehniki je opisoval nasprotja med patriarhalnimi težnjami savinjskih kmetov in prodiranjem moderne miselnosti. Znani so njegova romana “Grunt” in “Moloh”, povest “Na novinah” ter dve knjigi črtic in novel: “Med padarji in zdravniki” ter “Pisane zgodbe”. Janko Kač je pisal tudi članke o pridobivanju hmelja ter leta 1951 objavil knjižico z naslovom Hmelj.

Botanik Maks Wraber je po šolanju v domačem kraju in klasični gimnaziji v Mariboru leta 1933 doktoriral na filozofski fakulteti v Ljubljani ter se nato izpopolnjeval v Nemčiji in Franciji. Bil je eden prvih raziskovalcev vegetacije Slovenije, predvsem gozdne vegetacije z biološko-gozdarsko tematiko. Opisal je več novih rastlinskih združb in prvi predstavil fitogeografsko delitev Slovenije. Maks Wraber se je leta 1965 javno uprl projektu izgradnje hidroelektrarne Trnovo na Soči zaradi, katere naj bi zajezili dolino med vznožjem Kanina in Polovnika z 80 metrov visokim nasipom. Za njim bi nastal v dolini Soče in Koritnice 9 kilometrov dolg in do 1 kilometer širok vodni zbiralnik z okoli 20-metrskim nihanjem vodne gladine. Vas Trnovo naj bi v celoti potopili. Po priporočilih  strokovnjakov je Skupščina Socialistične Republike Slovenije leta 1966 sprejela sklep, da se odločanje o hidroelektrarni Trnovo odloži za 20 let. Maks Wraber, ki je bil po drugi svetovni vojni nekaj časa v zaporu, nato pa spoznan za nedolžnega in izpuščen, je opravljal vodilne funkcije v domačih in tujih strokovnih društvih, od leta 1969 pa je bil izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in zunanji dopisni član Italijanske gozdarske akademije v Firencah. Botanik Maks Wraber se je rodil leta 1905 na Kapli na Kozjaku.