Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Organizator slovenske socialne demokracije na Primorskem, igralski posluh za krhke odrske podobe, orkester Slovenske filharmonije, pred pol stoletja podelili prvi Borštnikov prstan

Pisatelj, novinar in politik  Rudolf Golouh  se je rodil leta 1887 v Kopru. V letih od 1905 do 1908 je v Trstu izdajal anarhistična glasila v italijanščini, pozneje pa stopil v Jugoslovansko socialdemokratsko stranko in bil organizator slovenske socialne demokracije na Primorskem. Leta 1920 je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in postal vodilni funkcionar Jugoslovanske socialdemokratske stranke v Mariboru, kjer je bil dve leti tudi podžupan mestne občine.  Do leta 1941 je tam deloval kot novinar in prvi urednik »Delavske politike«, dve leti pozneje pa so ga nemške oblasti aretirale in poslale v Dachau. Kot literat je Rudolf Golouh napisal nekaj gledaliških del; njegova drama »Kriza« iz leta 1927 je znana po prvih množičnih prizorih v slovenskem gledališču.

Pred 110. leti se je v Trstu rodila gledališka  igralka  Vladoša Simčič. Po meščanski šoli se je zaposlila v Mariboru kot uradnica in hkrati nastopala na Ljudskem odru. Leta 1935 je postala članica Narodnega gledališča, po uspešnem gostovanju tega gledališča v Ljubljani pa je dobila angažma v ljubljanski Drami. Med drugo svetovno vojno je bila članica Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju. Takoj po osvoboditvi je nastopala v Trstu, leta 1946 pa se je vrnila v Ljubljano in igrala v Drami ter pozneje v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki ga je takrat vodil njen mož Jože Tiran. Bila je igralka s posebnim posluhom za občutljive, krhke, skoraj dekliške odrske podobe in jih je še v zrelih letih laže oblikovala kot svojim letom primerne. Leta 1981 je prejela Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za življenjsko delo na področju gledališke igre.

Na pobudo Glasbene matice so leta 1908  Koncertni orkester ljubljanske Društvene godbe v razširjeni sestavi preimenovali v Slovensko filharmonijo. Nastanek tega poklicnega ansambla so terjale glasbene potrebe slovenske večine v Ljubljani, saj je dotlej simfonično področje skoraj povsem obvladovala Filharmonična družba, ena najstarejših tovrstnih ustanov v Srednji Evropi, v njej pa so prevladovali pripadniki nemškega kulturnega kroga. Orkester “Slovenska filharmonija” je ob delih evropskih skladateljev bolj upošteval slovanski repertoar, predvsem slovenske skladbe, ter ga predstavljal na številnih koncertih. V prvi sezoni je ob rednem delovanju v Operi imel 190 nastopov, delno z zborom Glasbene matice. Orkester Slovenske filharmonije je uspešno in s priznanji kritike koncertiral do jeseni leta 1913, ko so ga zaradi prenehanja delovanja slovenskega opernega gledališča in izgube finančne podpore razpustili.

Na današnji dan pred 50. leti je bil podeljen prvi Borštnikov prstan – najprestižnejša slovenska nagrada za igralske dosežke. Kot prva ga je prejela igralka Elvira Kraljeva - leta 1900 v Trebčah pri Trstu rojena gledališka in filmska igralka, ki je prvo igralsko znanje pridobila v gledališki šoli Hinka Nučiča v Mariboru. Prav v mariborskem gledališču pa je do nacistične okupacije odigrala približno 200 vlog. Elvira Kraljeva je bila skromna in pri občinstvu izjemno priljubljena. Po vojni je igrala v ljubljanski Drami. V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan za leto 1970 med drugim piše: »»Elvira Kraljeva je z globoko vdanostjo igralskemu poklicu in živo umetniško silo ustvarila v pol stoletja vrsto nepozabnih likov v širokem razponu od heroičnih do karakternih in s suvereno skromnostjo bogati slovensko igralstvo z zmerom novimi vrednotami. V slovenski gledališki kulturi je s svojo žlahtno in umirjeno igro ter osebnim igralskim slogom, ki ga odlikujejo izjemna studioznost, nespektakularnost in izrazita klenost, ustvarila nov pojem gledališke klasike.« Elvira Kraljeva je že leta 1967 prejela tudi Prešernovo nagrado.