Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Tri dni za pot iz Trsta na Dunaj, ustanoviteljica tržaškega mladinskega lista Galeb, huda železniška nesreča pri Ptuju, vzgojiteljica medicinskih sester

Leta 1837 je habsburška monarhija s poštnim patentom pošti vzela pravico prevažati ljudi. To delo je prevzela železnica. Poštne zveze tedanjega časa so bile splošne in posebne – splošni zvezi sta bili tudi Dunaj–Ljubljana–Reka in Dunaj–Ljubljana–Trst. Po teh poteh so do leta 1830 vozili blago dvakrat, nato pa trikrat na teden. Pot iz Trsta na Dunaj je trajala skoraj 3 dni, prenočevali pa so samo enkrat – ali v Slovenski Bistrici ali v Gradcu. V začetku avgusta 1838 je začela delovati tudi redna poštna zveza med Ljubljano in Zagrebom, vožnja pa je trajala skoraj ves dan.

Časnikarka in prosvetna delavka Mara Samsa je od leta 1925 delovala v dijaških organizacijah in prosvetnih društvih na podeželju, bila učiteljica na Primorskem in Štajerskem ter dejavna članica Sokola in Zveze primorskih emigrantov. Med drugo svetovno vojno je bila večkrat zaprta in nazadnje internirana na Rabu. Leta 1944 je na Tržaškem organizirala večerne tečaje slovenščine, vendar je bila spet aretirana. Po vojni je bila pri več primorskih časopisih odgovorna za kulturna, mladinska in ženska vprašanja, leta 1954 pa je v Trstu ustanovila mladinski list Galeb. Mara Samsa se je rodila leta 1906 v Trstu.

V noči s 4. na 5. november leta 1918 se je na železniški progi Pragersko– Ptuj blizu Hajdine zgodila doslej najhujša železniška nesreča na Slovenskem. Iztiril se je vojaški transportni vlak, s katerim so se z bojišča vračali vojaki, častniki, zdravniki ter strežno osebje madžarske rezervne vojaške bolnišnice. Na kraju nesreče je umrlo 69 oseb, dva dni pozneje so jih pokopali na hajdinskem pokopališču, huje ranjenih pa je bilo 80 ljudi. Prepeljali so jih v ptujsko bolnišnico. Tam  jih je zaradi poškodb umrlo še šest. Iz Maribora se je takoj po prejemu obvestila o nesreči na kraj dogodka s posebnim vlakom odpeljalo na pomoč pet zdravnikov, med njimi sanitetni major dr. Ivan Turšič ter sanitetni stotnik dr. Karel Ipavic ter oddelek vojaških bolniških strežnikov pod poveljstvom Ernesta Zelenke, vodje bolniške postaje na mariborskem glavnem kolodvoru. Skupaj je med umikanjem vojaštva na železnicah na Slovenskem v dobrih desetih dneh novembra 1918 umrlo približno 300 ljudi.

Slava Škrabec je leta 1942 diplomirala na višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani in se posvetila vzgoji medicinskih sester. Od leta 1950 je delala na ministrstvu za zdravstvo Ljudske republike Slovenije, skoraj dve desetletji pa je bila ravnateljica šole za medicinske sestre v Celju. Uveljavila je načelo, da je za sestro najpomembnejše delo ob bolniku; njena metoda poučevanja (pet ur prakse, ki jo je sama nadzorovala, in pet ur teoretičnega pouka) se je izkazala za zelo uspešno. Slava Škrabec se je rodila na današnji dan pred 100 leti v Ribnici na Dolenjskem.