Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Dr. France Koblar (1889-1975) predvojni radijec, načelnik Sokolske zveze, služba v FBI, »Bogat sem kakor tihi glas piščali« - tragična usoda slovenskega sonetista

Literarni in gledališki kritik, literarni zgodovinar in urednik France Koblar je na Dunaju diplomiral iz slavistike in latinščine, leta 1941 pa še doktoriral. Za doktorsko disertacijo je uredil Kettejeva zbrana dela in napisal monografsko študijo o njem. V začetnem obdobju po letu 1929 je vodil literarni in dramski program, od 1935. do začetka druge svetovne vojne pa je bil vodja uprave in programa Radia Ljubljana. V tem času je bil tudi sodelavec, sourednik in med letoma 1933 in 1937 glavni urednik revije Dom in svet, v kateri je aprila 1937 objavil Kocbekov esej Premišljevanje o Španiji. Sredi petdesetih let je bil rektor akademije za igralsko umetnost. France Koblar je bil med prvimi člani slovenskega kluba PEN in že predvojni predsednik Društva slovenskih književnikov. Pisal je prozo in poezijo ter literarno in gledališko kritiko. Literarni in gledališki kritik, literarni zgodovinar, urednik in eden izmed pionirjev slovenskega radia France Koblar se je rodil leta 1889 v Železnikih.

Telovadec Stane Vidmar je končal Mahrovo trgovsko šolo v Ljubljani in nato delal v družinskem dežnikarskem podjetju. Med prvo svetovno vojno je bil avstro-ogrski častnik, leta 1917 pa je dezertiral in se nato kot prostovoljec bojeval na solunski fronti. Med drugo svetovno vojno je deloval v Osvobodilni fronti, leta 1942 je bil interniran v Italiji, potem pa je pobegnil v Švico. Po osvoboditvi je delal na ministrstvu za industrijo Ljudske republike Slovenije. Stane Vidmar je začel telovaditi kot dijak pri “Sokolu” in nato tekmoval na petih mednarodnih prvenstvih; pozneje so jih priznali za svetovna. Na vseh je kot posameznik ali z vrsto prišel na eno izmed prvih treh mest, na slovanskem prvenstvu v Pragi leta 1912 pa je postal slovanski sokolski prvak. Leta 1919 je bil izvoljen za prvega načelnika Sokolske zveze Srbov, Hrvatov in Slovencev. Stane Vidmar se je rodil na današnji dan leta 1891 v Ljubljani.

Profesor Andrej Kobal je med prvo svetovno vojno deloval v vojaški službi na Češkem in v Romuniji, konec vojne pa je dočakal v Italiji. Tam je bil zajet, pozneje je iz goriških zaporov pobegnil v Ljubljano. Nekaj časa je delal v Slovenj Gradcu, leta 1921 je od tam odšel v Združene države Amerike. V Ameriki se je posvetil študiju in ubranil več doktorskih disertacij, med njimi zelo pomembno z naslovom Demokratični poskusi v podonavskih državah. Na začetku tridesetih let je bil nekaj časa lektor slovenskega jezika na Univerzi Columbia v New Yorku, leto dni je predaval jugoslovansko književnost. Bil je poliglot, saj je govoril kar 15 jezikov. V tem času je na povabilo Bele hiše spoznal predsednika Hoowerja. Po japonskem napadu na Pearl Harbour je sprejel ponudbo Pentagona za psihološko vojno službo. V nabornih uradih je testiral vojake in delal pri tajni službi OSS v Kairu. Nazadnje so ga prestavili v Pentagon k tajni obveščevalni službi; tam je med drugim, kot piše, preprečil bombardiranje Ljubljane in Zagreba. Andrej Kobal je pisal mladinske novele in socialne povesti ter sredi sedemdesetih let v Gorici izdal spomine v dveh delih z naslovom Svetovni popotnik pripoveduje. Gre za bogat vir o življenju Slovencev v Ameriki. Napisal je tudi knjigo Slovenec v službi F. B. I. in druge zgodbe ameriških Slovencev. Andrej – od leta 1930 Andrew Kobal – se je rodil leta 1899 v Cerknem.

Pesnik France Balantič je v Ljubljani končal klasično gimnazijo in se vpisal na slavistiko. Pod vplivom Alojza Gradnika, ekspresionizma in katoliškega pesništva je ustvarjal sonete z motivi ljubezni, smrti in vere. Od junija do novembra leta 1942 je bil interniran v italijanskem Gonarsu, po vrnitvi pa se je pridružil protikomunističnemu taboru. Kot pripadnik Slovenskega domobranstva je umrl v topniškem napadu Tomšičeve brigade partizanske vojske na domobransko posadko v Krajnčevi hiši v Grahovem. To se je zgodilo šest dni prej, preden bi dopolnil 22 let. Kot pesnik je začel objavljati leta 1940 v reviji “Dom in svet” in je veljal za najbolj nadarjenega izmed najmlajših sodelavcev. Objavljene in neobjavljene pesmi je France Balantič zbral v rokopisni zbirki “Mužévna steblika”; izšla je šele po njegovi smrti.
»Besed, oj kot ljubezni je objem, / kot trta močnih: do vseh lin se vzpnem, / kjer sopejo po Tebi žejna usta. // Srce zavrglo mir je delopusta / in vriska, kakor rezgeta vihar – / v pijanost me potaplja ta Tvoj dar!«
Balantič je bil vrsto let po vojni simbol ideološko prezrte slovenske literature. Javno veljavo mu je v veliki meri povrnil raziskovalec dela prezrtih pesnikov in pisateljev, literarni zgodovinar dr. France Pibernik, ki je svoje raziskovanje začel prav z Balantičem, in to še v obdobju nekdanje Jugoslavije. Leta 1989 je izšla njegova knjiga Temni zaliv Franceta Balantiča, pesnika, ki se je rodil na današnji dan pred 99 leti v Kamniku.