Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Prešernova hči Ernestina Jelovšek (1843-1917) in spomini na očeta, skrb za razvoj slovenskega jezika, Maribor dobi vladnega komisarja, v Krškem leta 1908 skupni razredi deklic in dečkov

Nove politične in družbene razmere, ki jih je ustvaril rastoči kapitalizem, so proti koncu 17. in v začetku 18. stoletja tudi pri Slovencih rodile potrebe po ustvarjanju del, namenjenih izobraževanju in estetskemu ugodju. To obdobje se je pri nas začelo z Markom Pohlinom, se nadaljevalo s prepotrebnim delom jožefincev in doseglo vrh s Zoisovim krožkom. Ustanovitev Napoleonovih Ilirskih provinc je pospešila kulturni razmah na Slovenskem. Že leta 1812 so na graškem liceju ustanovili stolico za slovenščino, tri leta pozneje pa je slovničar Matevž Ravnikar, prvi slovenski tržaško-koprski škof, na današnji dan ustanovil stolico za slovenski jezik tudi na ljubljanskem liceju. Tako se je začela organizirana skrb za razvoj slovenskega jezika.

“Spomini na Prešerna”, ki jih je Ernestina Jelovšek, pesnikova nezakonska hči, napisala po pripovedih svoje matere, so eno najdragocenejših pričevanj v slovenski spominski literaturi in še vedno neizčrpen vir za razmišljanje o pesnikovi osebnosti. Čeprav jih je pisalo preprosto, nešolano dekle, so napisani z izjemnim darom za opazovanje in tenkočutnostjo, hkrati pa so pretresljiva izpoved vse življenje zapostavljene Prešernove hčere. Ernestina se je rodila materi Ani Jelovškovi na današnji dan leta 1842. Bila je druga Anina in Francetova hči, prvorojenka Rezika je umrla kmalu po rojstvu. Ernestina je očeta nazadnje obiskala, ko je bil že na smrtni postelji. Pozneje se je na materino željo izučila za šiviljo ter živela z njo v Trstu in na Dunaju. Po materini smrti je odšla v Maribor, nato pa v Ljubljano, kjer je leta 1917 umrla v ubožnici.

18. decembra 1918 je deželna vlada Slovenije razpustila nemški občinski svet avtonomnega mesta Maribor in imenovala dr. Vilka Pfeiferja za vladnega komisarja. Vodstvo mestnega magistrata je Pfeifer prevzel 2. januarja 1919. Maribor je pred prvo svetovno vojno veljal za nemško postojanko, a razplet prve svetovne vojne je karte premešal. Na ta dan se je od svoje sedemnajstletne vladavine poslovil Hans Schmiderer, zadnji župan avstrijske dobe. Že ob prevzemu mestne občine so se pojavile številne težave. Največjo težavo je predstavljalo pomanjkanje hrane, stanovanj, premoga in elektrike. Očitki, ki so leteli na nezadovoljstvo z vladavino dr. Pfeiferja, so postali del vroče in žgoče politične razprave. Vilko Pfeifer je zato marca 1920 odstopil, zamenjal ga je dr. Josip Leskovar.

Tomaž Romih je bil na začetku 20. stoletja priznan šolnik, narodni buditelj in javni delavec. V Gradcu je študiral matematiko in fiziko, nekaj let poučeval na Ptuju in v Krškem, nato pa v Gradcu promoviral za doktorja filozofije. Leta 1906 je postal ravnatelj meščanske šole v Krškem. Narodnoprosvetno delo je začel že na tedaj nemškem Ptuju: oživil je delovanje čitalnice, ustanovil pevski zbor, v ptujsko učiteljsko društvo je vpeljal slovensko uradovanje in dosegel, da je to leta 1885 prvo izstopilo iz nemške učiteljske zveze. V Krškem je bil dvanajst let župan, soustanovitelj občinske bolnišnice in hranilnice ter ob pomoči donatorjev ustanovitelj štirirazredne meščanske šole. Leta 1908 mu je uspelo dobiti dovoljenje za sprejem deklet hospitantk na to šolo, tudi prvo v tedanji Avstriji, ki je vpeljala koedukacijo – skupne razrede deklic in dečkov. Tomaž Romih je objavljal tudi strokovne članke in med drugim napisal knjigo “Temeljni nauk o knjigovodstvu”, prvo slovensko delo o tej stroki, ki je slovenščini odprlo pot v trgovinsko in obrtno poslovanje. Rodil se je leta 1853 v Dobju pri Planini nad Sevnico.