Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Ziljska podružnica slovenskega planinskega društva, četrt stoletja dela za Prešernovo bibliografijo, »prva dama slovenske literarne zgodovine«, več kot le zborovodja

Slovensko planinsko društvo je kmalu po ustanovitvi v začetku devetdesetih let devetnajstega stoletja začelo ustanavljati podružnice po slovenskih krajih. Te naj bi ohranjale podobo slovenskih gora, ki jih je prav takrat organizirano ponemčevalo nemško-avstrijsko planinsko društvo. Med prvimi je bila podružnica v Bórljah v zahodnem delu Ziljske doline na Koroškem. Ziljska podružnica Slovenskega planinskega društva je nastala 24. januarja 1900 na pobudo šestnajstih navdušenih članov tako imenovanega slovenskega omizja, za katerim so se poleg koroških Slovencev zbirali tudi zavedni Slovenci iz drugih krajev, ki so po večini službovali pri državni železnici v Beljaku. Tajnik podružnice je postal Alojzij Knafelc, med planinci znan po planinskih markacijah, ki se imenujejo njem. Ziljska podružnica se je pozneje preimenovala v Koroško podružnico Slovenskega planinskega društva in je delovala do usodnega plebiscita. Zdaj njeno delo nadaljuje Slovensko planinsko društvo v Celovcu.

Ustvarjalka slovenske bibliografije Štefka Bulovec se je najprej šolala za trgovko, pozneje pa je bila pisarniška pomočnica in učiteljica na nunskih učiteljiščih v Avstriji in Sloveniji. Tik pred drugo svetovno vojno je službovala kot učiteljica na Svétini pri Celju. Pred nacisti se je umaknila v Ljubljano in našla zaposlitev v Univerzitetni knjižnici. V bibliografsko delo jo je uvedel priznani bibliotekar in bibliograf dr. Janko Šlebinger. Četrt stoletja je snovala Prešernovo bibliografijo, ki je izšla leta 1975 in je tedaj veljala za najobsežnejšo osebno monografsko bibliografijo pri Slovencih. Njena bibliografija slovenskih prevodov iz antičnih del pa je žal ostala nedokončana. Štefka Bulovec, sestra kiparke Karle Bulovec Mrak, se je rodila leta 1901 na Bledu.

Literarna zgodovinarka Marja Borštnik je na filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz slavistike in se do upokojitve leta 1963 ukvarjala predvsem s pedagoškim delom, nato pa se je posvetila znanstvenemu. Od leta 1977 je bila dopisna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti in zaslužna profesorica ljubljanske univerze. Izdala je več kot dvesto sestavkov in razprav, samostojnih monografskih publikacij ter leposlovnih del. Njeno prvo temeljno znanstveno delo – monografija o Antonu Aškercu – je izšlo leta 1939. Po vojni sta sledili še monografiji o Franu Celestinu in Ivanu Tavčarju. Poznamo jo še po Pregledu slovenskega slovstva, Pogovorih s pesnikom Alojzom Gradnikom, Prežihovem zborniku in drugih delih. Marja Borštnik, »prva dama slovenske literarne zgodovine«, se je rodila leta 1906 v Borovnici pri Vrhniki.

Umetniška dejavnost zborovodje Jožeta Gregorca se je začela v Mariboru. Bil je načelnik glasbenega oddelka tamkajšnjega radia, ustanovil je radijski orkester in zbor in leta 1959 prevzel vodenje mariborske filharmonije. Več kot dve desetletji je bil osrednja osebnost moškega pevskega zbora Slave Klavora, ki je ime Maribora ponesel po vsej Evropi, in ga je vodil od leta 1955 do leta 1976. Po zmagi na prvem amaterskem festivalu pevskih zborov Jugoslavije v Nišu se je zbor vse bolj uveljavljal tudi v mednarodnem prostoru. Na številnih gostovanjih v tujini je prejel najvišja priznanja. *Posnetek. Jože Gregorc ‒ rodil se je leta 1914 ‒ je ob številnih umetniških priznanjih zasluženo prejel tudi Gallusovo plaketo kot najvišje priznanje slovenske društvene kulture, bil pa je tudi častni občan Ptuja.