Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Dr. Vladimir Ravnihar (1861-1954) prvi slovenski minister za pravosodje, ustvarjalec v vseh slovstvenih zvrsteh in oblikah, zgodovinski slovar slovenskega jezika, Zbor svečenikov svetega Pavla

Pesnik, pripovednik in urednik Josip Stritar se je rodil na današnji dan leta 1836 v Podsmreki pri Velikih Laščah. Na Dunaju je študiral klasično filologijo in bil tam v profesorski službi vse do upokojitve. Čeprav je bil Levstikov prijatelj in eden izmed vodilnih mladoslovencev, je bil v primerjavi s sodobniki izjema. Bil je gosposki, svetovljanski, razgledan, hkrati pa konservativen glede novih literarnih tokov. Stritar je posegel v vse slovstvene vrste, zvrsti in oblike. Ukvarjal se je s pesništvom, pripovedništvom, dramatiko, slovstveno kritiko, satiro in mladinskim pripovedništvom. Ustvarjal je v obdobju med Jenkom in Gregorčičem, v svoji dobi pa je zaradi izoblikovanosti veljal za vodilnega slovenskega pesnika. Pomembno vrednost ohranjata predvsem njegova esejistična in kritična proza. Čeprav je precejšen del svojega življenja preživel na Dunaju, je Ljubljana Josipu Stritarju ob njegovi 70-letnici podelila naslov častnega meščana in eno izmed ulic v starem delu mesta, Špitalsko, poimenovala po njem.

Pred 150-imi leti se je v Ljubljani rodil pravnik, politik in publicist Vladimir Ravnihar. Med drugim je bil ustanovitelj “Slovenskega ferialnega društva Sava” in njegov prvi predsednik, soustanovitelj izobraževalnega društva “Akademija”, odbornik Dramskega društva in Slovenske matice ter predsednik Glasbene matice. Po prvi svetovni vojni je bil član Narodne vlade Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in v njej poverjenik za pravosodje. Bil je tudi član sokolskih društev, v letih od 1922 do '24 pa je bil med drugim tudi starosta Jugoslovanske sokolske zveze. Politično je začel delovati v okviru liberalne Narodno napredne stranke in bil na njeni listi leta 1911 izbran v dunajski državni zbor. Vstopil je v Jugoslovanski klub in bil med podpisniki majniške deklaracije iz leta 1917. V naslednjih letih je opravljal nekaj pomembnih funkcij, pozneje pa je bil tudi član senata Kraljevine Jugoslavije. Od februarja do decembra leta 1935 je bil ljubljanski župan, nato pa še sedem let podžupan. Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto je bil Vladimir Ravnihar od oktobra 1944 do konca vojne zaprt.

Na današnji dan leta 1896 se je na Prelogah pri Slovenskih Konjicah rodil etnolog in slovaropisec Jože Stabej. Po prvi svetovni vojni je študiral na filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa je deloval predvsem kot kulturni organizator. Po letu 1950 je raziskoval različna področja slovenske jezikovne in kulturne zgodovine, predvsem starejše slovaropisje. Izpisoval in raziskoval je tudi obsežne rokopisne slovarje iz 17. in 18. stoletja.
»Skozi Stabejeve roke je šlo skoraj milijon listkov, bodisi da je dela sam izpisal ali popravil in dopolnil prej opravljene izpise bodisi da je kako drugače odločujoče sodeloval pri izpisovanju. Tako delo lahko opravi le človek, ki ima najširšo humanistično izobrazbo in ki je sposoben in voljan delati kot stroj za nekaj, s čimer si pač ne more ustvariti imena, za nekaj, kar bodo morda znali zares ceniti šele tisti, ki bodo nekoč izdelovali zgodovinski slovar slovenskega jezika,« je ob Stabejevi 80-letnici zapisal jezikoslovec Stane Suhadolnik.

Stanovsko organizacijo slovenskih in hrvaških katoliških duhovnikov na Primorskem, Zbor svečenikov svetega Pavla, so ustanovili leta 1899. Med prvo svetovno vojno je njeno delo zamrlo, ponovno pa so jo oživili januarja leta 1920. V naslednjih letih je Zbor svečenikov svetega Pavla postal pobudnik narodnokulturne dejavnosti katoliško usmerjene inteligence v Julijski krajini. Nastopal je proti asimilacijskim namenom italijanske oblasti ter si prizadeval za ustanovitev samostojne slovanske nadškofije v Italiji. Pri krajevnih cerkvenih in posvetnih oblasteh ter pri rimski vladi je posredoval v obrambo slovenske in hrvaške narodne manjšine. Na današnji dan leta 1920 so predstavniki Zbora svečenikov svetega Pavla s predstavniki hrvaške duhovščine v Istri v Vatikanu papežu Benediktu Petnajstemu izročili spomenico, s katero so ga podrobneje seznanili z italijanskim zatiranjem slovenske duhovščine. Papež je bil takrat edini med vladarji, ki je podprl teptane verske brate v Primorju, vendar so oblasti rabo slovenščine prepovedale povsod, razen pri bogoslužju v slovenskih cerkvah.