Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Jožef Petkovšek (1861-1898) začetnik temnega modernizma, raziskovalec ljudskega pripovedništva, Narodna galerija odpre svoja vrata, ubežnik pred fašizmom razvija pridelavo sadja

Pred 160-imi leti se je na Verdu pri Vrhniki rodil slikar Jožef Petkovšek. Šolal se je v Ljubljani, Münchnu, Benetkah in Parizu. Še preden je dopolnil trideset let, so se mu pojavila prva znamenja duševne bolezni in od takrat je živel med bolnišnico za duševne bolnike in domom. V začetku je slikal pod vplivom italijanskih in francoskih žanrskih realistov, nato pa se je približal impresionizmu. Njegovo osrednje delo je avtobiografska slika “Doma” – hrani jo ljubljanska Narodna galerija. Za življenja kot slikar ni bil cenjen; slovenski umetniki so ga začeli upoštevati šele po smrti, zlasti Rihard Jakopič in Ivan Cankar. Pozneje so Jožefa Petkovška priznali kot predhodnika ekspresionizma in začetnika eksistencialno občutenega slikarstva, tako imenovanega temnega modernizma.

Literarni zgodovinar in etnolog Ivan Grafenauer je na Dunaju študiral slavistiko ter germanistiko in tam tudi doktoriral, potem pa je bil gimnazijski profesor v Kranju in Ljubljani. Sodi med najpomembnejše slovenske znanstvenike in organizatorje znanstvenoraziskovalnega dela prve polovice 20. stoletja, saj je pred 70-imi leti ustanovil Inštitut za slovensko narodopisje, sedanji Inštitut za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev mednarodne zveze narodopiscev vzhodnoalpskih dežel in leta 1964 dočakal izvolitev za častnega člana Mednarodnega društva za raziskovanje ljudskega pripovedništva. Poseben pomen imajo predvsem njegove obravnave srednjeveškega pismenstva in ljudskega slovstva, osvetljene tudi s primerjalne in kulturnozgodovinske strani. Literarni zgodovinar in etnolog Ivan Grafenauer se je rodil leta 1880 v Veliki vasi v Ziljski dolini.

Še pred koncem prve svetovne vojne so nekateri likovni ustvarjalci in kritiki s trdnim upanjem, da se bodo razmere po vojni spremenile, poleti 1918. leta začeli akcijo za ustanovitev Narodne galerije v Ljubljani. Društvo, ki naj bi skrbelo za ohranitev slovenskega likovnega spomina, je prvo zbirko Narodne galerije za obiskovalce odprlo na današnji dan leta 1919 v prostorih ljubljanske Kresije. Ogled je bil mogoč le dvakrat na teden, v prvih desetih mesecih pa si je razstavo ogledalo 600 obiskovalcev. Po mnenju pisca v časniku “Slovenski narod” je bil to “žalosten kulturni pojav”, saj je Ljubljana takrat štela 70.000 prebivalcev, a po vabilih, objavljenih v časopisih, se je v naslednjih petih mesecih v društvo včlanilo le 25 ljubiteljev umetnosti. Naslednje leto so zbirko v Kresiji dopolnili, tako da je dajala pregled slovenskega slikarstva od časov bratov Šubic do sodobnikov, članstvo v društvu Narodna galerija je narastlo, pa tudi obisk razstave se je povečal.

Pred 120-imi leti se je v Trstu rodil sadjarski strokovnjak Gvido Vesel. Pred drugo svetovno vojno je obiskoval pollegalne trgovske in zadružne tečaje v Trstu, zaradi ilegalnega delovanja in podpiranja članov revolucionarne organizacije TIGR pa so ga zaprli. Leta 1928 je emigriral v Jugoslavijo in se vključil v sadjarsko in vrtnarsko zadrugo v Černomercu blizu Zagreba, nekaj let pozneje je tam organiziral in do leta 1946 vodil prvo jugoslovansko sadno plantažo. Čez čas je blizu Ptuja ustanovil prvo slovensko sadno plantažo Osojnik ter kmetijsko delovno zadrugo Sloga (poznejši Agrokombinat) v Leskovcu pri Krškem. Tam je med drugim vpeljal in preskušal ameriške sadne sorte, kordonske in goste gojitvene oblike ter dosegel velike in kakovostne pridelke sadja.