Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Ustanovitev Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, plemič, polihistor in znanstvenik z Bogenšperka, pesniška zbirka »Žalostne roke«, koncertna pevka v velikih vokalno-instrumentalnih delih

Znanstvenik, polihistor, topograf, založnik Janez Vajkard Valvasor, ki velja za enega najpomembnejših predstavnikov baroka pri nas, je bil plemiškega rodu. Leta 1658 je končal jezuitsko šolo v Ljubljani, a namesto da bi šel na univerzo, se je odločil, da si bo nabiral znanje s pogovori z učenimi ljudmi. Zato se je za štirinajst let odpravil na potovanje po Evropi – med drugim je obiskal severno Afriko in sodeloval v avstrijsko-turški vojni. Leta 1672 se je poročil z Anno Rosino Grafenweger in kupil grad Bogenšperk pri Litiji. V njem si je uredil pisateljsko, risarsko in tiskarsko delavnico. Za izdajanje knjig je sčasoma zapravil skoraj vse premoženje, zato je bil proti koncu življenja prisiljen prodati Bogenšperk, obsežno knjižnico in zbirko litografij. Leta 1688 so ga zaradi obsežne hidrološke študije presihajočega Cerkniškega jezera sprejeli v londonsko Kraljevo družbo. Njegovo najpomembnejše delo pa je monumentalna Slava vojvodine Kranjske. Knjiga, ki je leta 1689 izšla v 15 zvezkih na 3532 straneh s 528 ilustracijami in 24 prilogami, živahno opisuje slovenske dežele tistega časa. Janez Vajkard Valvasor je bil krščen v ljubljanski stolnici – na današnji dan leta 1641.

Začetna dela pesnika Antona Vodnika so po vsebini in slogu ekspresionistična, opazen pa je tudi vpliv dekadence in simbolizma. Poznejše pesmi so bolj čutne in slikovite, poduhovljena religioznost prehaja v skoraj panteistično doživljanje sveta kot harmonije čutno simbolnih pojavov. Vodnikova prva pesniška zbirka Žalostne roke je eden vrhov slovenskega religioznega ekspresionizma. To so pesmi, polne vizij, svetlih barv, zamaknjenosti, odmaknjene od stvarnosti, asketske, polne zastrte erotike in religioznih simbolov. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja je veljal za najpomembnejšega ekspresionista. Pesnik Anton Vodnik, ki je objavljal s psevdonimom Vladimir Logar, se je rodil pred 120 leti v Podutiku pri Ljubljani.

28. maja leta 1903 je bil v mariborskem Narodnem domu občni zbor Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko. Sklical ga je pripravljalni odbor pod predsedstvom doktorja Franca Kovačiča, ki je imel tudi uvodni nagovor: *Posnetek**. Je leta 2008 o ustanovitvi društva povedal literarni zgodovinar in bibliotekar dr. Bruno Hartman. Namen društva, ki mu je krajši čas predsedoval Matej Slekovec, je bil gojiti domačo zgodovino in narodopisje, podpirati raziskovanje domačih starin in umetnin, zbirati in preiskovati arhivsko gradivo za domačo zgodovino, prirejati zgodovinska predavanja ter izdajati društveno glasilo. List, ki je prvič izšel leta 1904, je dobil naslov »Časopis za zgodovino in narodopisje«. Do leta 1909 je Zgodovinsko društvo zbralo že toliko predmetov, da je odprlo v Mariboru svoj Narodni muzej.

Sopranistka, operna in koncertna pevka Nada Vidmar je petje študirala na akademiji za glasbo v Ljubljani in v začetku druge svetovne vojne že nastopala v ljubljanski Operi. Leta 1943 je postala članica partizanskega gledališča na osvobojenem ozemlju, od konca vojne do leta 1972 pa je bila stalno zaposlena v ljubljanski Operi. Poleg številnih opernih vlog je kot koncertna pevka nastopala v tridesetih velikih vokalno-instrumentalnih delih. Leta je 1953 prejela Prešernovo nagrado, istega leta pa tudi prvo nagrado na pevskem tekmovanju v Verviersu v Belgiji. Nada Vidmar se je rodila leta 1917 v begunskem taborišču v Brucku na Litvi.