Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Mednarodni praznik žena * Altistka v ljubljanski Operi * Ko je italijansko osebno ime postalo obvezno * Trst dobil dramatično društvo

Operna in koncertna pevka Franja Golob se je rodila na današnji dan leta 1908 v Podmélcu pri Mostu na Soči. Po študiju na ljubljanskem konservatoriju je v letih od 1934 do 1938 pela vodilne altovske vloge v ljubljanski Operi. Pred drugo svetovno vojno je nastopala v beograjski Operi, med vojno znova v ljubljanski, po vojni pa se je izselila v Argentino in po večini nastopala kot koncertna pevka. *Posnetek tako je zvenel samospev Emila Adamiča v izvedbi Franje Golob na koncertu v Buenos Airesu leta 1958.

Ameriške socialistke so leta 1910 prvič manifestirale za žensko enakopravnost. V spomin na te demonstracije je Klara Zetkin še istega leta na 2. ženski konferenci v Köbenhavnu predlagala 8. marec za mednarodni praznik žensk. Na Slovenskem so ta praznik v socialističnem taboru praznovali vse od razglasitve naprej. Sicer pa so se tudi pri nas ženske bojevale za enakopravnost; tako je že leta 1897 začel izhajati ženski časopis Slovenka, prvo žensko društvo pa je bilo ustanovljeno leto dni pozneje. V prizadevanjih za enakopravnost je pomembno leto 1906, ko je na graški univerzi iz filozofije doktorirala Marija Urbas in postala prva Slovenka z doktoratom znanosti iz filozofije. Slovenska ljudska stranka je že 15. maja leta 1920 uvedla splošno volilno pravico na občinskih volitvah – dobili so jo vsi, moški in ženske, ki so bili stari več kot 21 let. S tem je bila v Sloveniji prvič uzakonjena splošna ženska volilna pravica. Leta 1921 je beograjska oblast odpravila splošno volilno pravico. Ženske so dokončno dobile volilno pravico in s tem enakopravnost leta 1945, ko je bila uzakonjena. Leta 1974 so v jugoslovansko ustavo dodali določilo, da ima vsaka ženska svobodo pri odločanju o rojstvu otrok, tri leta pozneje pa je bila uzakonjena še pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti, ne le zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1989 je začel delovati prvi telefon v sili za pomoč ženskam in otrokom, ki so postali žrtve nasilja.

V Kraljevini Italiji je bil 8. marca 1928 sprejet zakon, ki je novorojencem prepovedal dajati smešna ali nemoralna imena ali taka, ki bi žalila italijanski narodni čut. Slovenski otroci na Primorskem so morali imeti od tedaj obvezno italijansko osebno ime. Tako se je popolnoma izrodila italijanska obljuba slovenski in hrvaški narodni manjšini po prvi svetovni vojni, da bo "sončni žarek ... izvor prave svobode in vroče ljubezni". Kljub obljubi, da "bo Italija dala Slovencem več šol, kot so jih imeli pod Avstrijo", so začeli zapirati slovenske šole, slovenske učitelje pa zamenjevati z italijanskimi. Ta politika se je še zaostrila po novi šolski reformi, ki jo je pripravil filozof in avtor doktrine o fašizmu Giovanni Gentile. Ta je v obdobju Mussolinija italijansko šolstvo popolnoma podredil zahtevam fašizma. Večina slovenskih šol je bila zaprta do leta 1928. V tem času je približno 15 tisoč Slovencev in Hrvatov zapustilo Italijo in odšlo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Eksodus je bil posledica brutalnih pritiskov in sistematične raznarodovalne politike.

Pred 120 leti (1902) je bilo v Trstu ustanovljeno Dramatično društvo. Le nekaj tednov zatem, 27. aprila, je bila pripravljena prva uprizoritev v slovenskem jeziku: šaloigra Rudolfa Hahna Čevljar baron. Leta 1905 se je gledališko življenje naselilo v Narodnem domu, a so ga fašisti 13. julija 1920 požgali. S tem dejanjem je bilo slovensko gledališko snovanje iz Trsta pregnano za četrt stoletja. Od sezone 1902/1903 do sezone 1919/1920 je gledališče uprizorilo kar 245 dramskih del iz široko zasnovanega repertoarja, tako v pogledu svetovne dramatike kot tudi slovenskih izvirnih dramskih del. Poleg tega je uprizorilo tudi 19 del v okviru opernega, operetnega in baletnega programa.