Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Štafetna palica kot poklon vladarju * Eden predstavnikov ljubljanskega baročnega slikarstva + Začetnik hrvaške in slovenske veterinarske bakteriologije * Mehki dramski sopran za klasične operne vloge

Pred 300 leti (1722) se je v Ajdovščini rodil slikar Antón Cebej. O njegovem življenju in šolanju sicer ni veliko znanega. Ker je v petdesetih letih 18. stoletja živel v Ljubljani, ga štejejo za predstavnika ljubljanskega baročnega slikarstva, tako kot Quaglia in Metzingerja. Za Cebeja sta značilna lahkotna, manj patetična kompozicija kot recimo pri Metzingerju in prosojni kolorit, povzet po beneških mojstrih. Med tedanjimi ljubljanskimi slikarji je bil Anton Cebej edini, v čigar opusu je enakovredno zastopano tako oljno kot stensko slikarstvo.

Veterinarski strokovnjak Ferdo Kern je po gimnaziji v Novem sadu študiral na Veterinarski fakulteti v Budimpešti in pozneje tam delal na bakteriološkem inštitutu. Leta 1905 je v Bernu doktoriral. Predaval je na Višjem gospodarskem učilišču v Križevcih na Hrvaškem. Potem ko je na začetku 20. stoletja v Križevcih ustanovil prvi veterinarski bakteriološki zavod na Hrvaškem, je pred 100 leti (1922) ustanovil veterinarski bakteriološki zavod tudi v Ljubljani in ga vodil do upokojitve leta 1932. Objavil je več znanstvenih, strokovnih in poljudnih del v madžarskem, hrvaškem, nemškem in slovenskem jeziku. Njegov veterinarski priročnik z naslovom »Prva pomoč poškodovanim živalim« pa je v teh štirih jezikih doživel tri izdaje. Ferdo Kern, ki velja za utemeljitelja hrvaške in slovenske veterinarske bakteriologije, se je rodil pred 150 leti (1872) v Budimpešti.

Sopranistka ter operna in koncertna pevka Vanda Gerlovič je študirala na konservatorijih v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1950 do leta 1976 je bila članica Opere Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, hkrati pa gostovala na opernih odrih po Jugoslaviji in v tujini ter nastopala s številnimi evropsko znanimi pevci. Z mehkim dramskim sopranom je poustvarila vrsto klasičnih vlog, še posebno pa se je uveljavila v likih demonskih in negativnih junakinj. Leta 1979 je prejela Prešernovo nagrado. Tako se je spominjala slovitega opernega pevca Josipa Gostiča. *Posnetek Sopranistka ter operna in koncertna pevka Vanda Gerlovič se je rodila leta 1925 v Ljubljani.

Petindvajseti maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik, posvečen mladim. Imenoval se je dan mladosti in je bil uradno razglašen za rojstni dan državnega in partijskega voditelja maršala Josipa Broza Tita. Ni bil dela prost dan, a je vendar vrsto let simboliziral slovesno sporočilo. Bil pa je eden redkih praznikov, če ne celo edini, ki ga je moral socialistični režim nazadnje na zahtevo ljudstva, predvsem mladih, odpraviti. Titov rojstni dan so prvič množično praznovali takoj po koncu druge svetovne vojne. Zamisel se je spomladi 1945 porodila mladim v takrat že osvobojenem mestu Kragujevac v Srbiji. Tedaj so Titu za rojstni dan podarili Modro knjigo, v katero se je podpisalo 15.000 mladih iz Kragujevca in ki so si jo kot štafetno palico – od tod tudi ime Titova štafeta – podajali med tekom vse do Beograda, kjer so mu jo izročili. Pozneje se je Titova štafeta preimenovala v štafeto mladosti. Po njegovi smrti je štafeta mladosti izgubila svojo vsebino. Njeno zadnje dejanje se je zgodilo v Sloveniji, kjer so mladi pred Maximarketom v Ljubljani sredi osemdesetih let s sekirami klesali štafeto – drevesno deblo, umetniška skupina Novi kolektivizem pa je plakat za dan mladosti oblikovala po vzoru nekega nacističnega plakata ter tako zanetila tako imenovano »plakatno afero«. Prva štafeta je odšla na pot iz Srbije, zadnja pa se je odpravila iz Slovenije. Z vrha Triglava jo je leta 1987 proti Beogradu ponesla Kranjčanka Marija Štremfelj, ki se je nekaj let zatem kot prva Slovenka povzpela na vrh Mount Everesta. Dodajmo še, da je imela štafeta mladosti tudi svojo predzgodovino. Podobno prireditev so že leta 1940 pripravili člani Jugoslovanske sokolske organizacije, ki so tistega leta iz Maribora, Kranja, Splita in Skopja po državi ponesli štiri posebej oblikovane štafetne palice in jih pozneje združene v eno samo skupaj s sporočilom 6. septembra 1940 na Terazijah v Beogradu izročili prestolonasledniku Petru drugemu Karađorđeviću. Ni naključje, da se je to zgodilo natanko na rojstni dan bodočega vladarja. Dogajanje je reprizo doživelo v drugih okoliščinah in z drugo osrednjo osebnostjo. Skupen je bil le izraz vdanosti, ki pa skozi zgodovino do današnjih dni neizmerno godi vsem vladarjem in njihovim približkom.