Karikirani portreti po primorskih cerkvah, Manifestacija vere in politične moči, Baronski naslov za svetovljanko iz botaničnega vrta

Na današnji dan leta 1900 se je v Zagoríci v Dôbrépolju rodil slikar, grafik in kipar Tone Kralj. Šolal se je v Ljubljani, Pragi, na Dunaju, v Parizu, Benetkah in Rimu. Ustvarjati je začel pod vplivom brata Franceta, tudi likovnika, vendar je bil preprostejši in stvarnejši. Pomemben je predvsem kot eden izmed pionirjev slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti. Prizadeval si je ustvariti ravnovesje med izraznostjo in dekorativnostjo. Zanj so značilni včasih naivna ali pravljična pripovednost, liričnost in religiozna motivika, povezana z ljudsko umetnostjo, predvsem pa izrazit smisel za plastičnost in monumentalnost. Po zgledu renesančnih mojstrov je težil k povezovanju umetnostnih strok in nalog, od arhitekture, monumentalne spomeniške plastike in slikarstva do umetne obrti in oblikovanja. Razvil je svoj slog realizma, njegove figure so robustne, slikal je družinske portrete, prizore iz kmečkega in delavskega življenja in svetopisemske prizore. Tone Kralj je v številnih svojih delih izražal protifašizem, tako je med obema vojnama na eni svojih fresk v cerkvi svetega Mihaela v vasi Lokve na krasu Judo Iškarijota upodobil oblečenega v barve italijanske zastave. Po primorskih cerkvah je ustvaril celo serijo karikiranih, zlahka prepoznavnih portretov Mussolinija, Hitlerja, Gabrieleja d'Annunzia in drugih »ikon« fašizma. Slikal je motive iz slovenske ali jugoslovanske tradicije, uporabljal slovenske narodne barve, v katere je oblekel, denimo, Marijo, zelo pogost motiv sta slovanska svetnika Ciril in Metod, motiv trpljenja Kristusa in kristjanov pa je značilno povezal s trpljenjem Slovencev pod fašizmom. Tone Kralj je pred 50. leti (1972) prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Od 23. do 28. avgusta leta 1913 je bil v Ljubljani 4. katoliški shod, ki je v manifestativnem smislu prekašal vse dotedanje. V slavnostnem sprevodu je sodelovalo približno 20.000 ljudi, dvanajst godb in 141 praporov. Prišlo je tudi enajst jugoslovanskih škofov. V vsebinskem pogledu, razen velikega pomena, ki so ga namenili izseljenskemu vprašanju, shod ni prinesel bistvenih novosti, za katoliško stran pa je pomenil prikaz njene popolne prevlade v politiki.

Hortikulturnica slovenskega rodu Jelena de Belder Kovačič se je rodila leta 1925 pri Belem Manastiru na Hrvaškem, kjer je kot agronom in direktor vinogradniškega posestva Belje služboval njen oče. Diplomirala je na zagrebški agronomski fakulteti in se po poroki leta 1954 preselila v Belgijo. Tam je skupaj z možem prenovila arboretum, ki je zaslovel kot ena prostorsko najlepše urejenih zbirk drevja in študijsko središče, tudi za slovenske študente. Kot žlahtniteljica je vzgojila več kot sto sort okrasnih rastlin, grmov in zeli. Napisala je pet knjig, zadnja, “Okus po cvetju”, je prevedena tudi v slovenščino. Prizadevala si je, da bi se tudi v Sloveniji vrtno oblikovanje premaknilo na višjo gospodarsko in kulturno raven. Ko so leta 1994 prenavljali ljubljanski park Tivoli je za zasaditev darovala 100 rododendronov. Jelena de Belder Kovačič je prejela najvišje priznanje angleškega Kraljevega hortikulturnega združenja, belgijski kralj pa ji je za strokovna prizadevanja podelil baronski naslov.

Prvo radijsko oglašanje z najvišje točke Slovenije – z vrha Triglava – je bilo poseben tehnični podvig. Priprava in izvedba radijskega dogodka 23. avgusta 1964 je zahtevala dobro načrtovanje, sposobno in uigrano tehnično ekipo ter vsaj malo sreče z vremenom. Z vrha Triglava se je pred 58. leti neposredno v program Radia Ljubljana oglasil reporter Franci Pavšer, napovedovalec v studiu je bil Peter Ovsec.