Pravnik, ki je v Gradcu predaval v slovenščini

Arhitekt in slikar

Izgubljena romana mrtvega koroškega pisatelja

Marčna revolucija leta 1848 je potisnila v ospredje zahteve po šolanju v narodnem jeziku. Tudi na Slovenskem so rodoljubi zahtevali svojo lastno univerzo. Vlada je njeno ustanovitev v Ljubljani preložila na čas, ko se bo visokošolsko vprašanje v Avstriji “sistematično rešilo”. Dovolila je samo odprtje stolic v “ilirskem (to je kranjskem) jeziku” za civilno in kazensko pravo. Naslednje leto (po zmagi reakcije) so dunajske oblasti pravni študij v Ljubljani odpravile, predavanja v slovenščini pa prenesle v Gradec.
Predavanja iz kazenskega prava so zaupali doktorju Mihaelu Skedlu, ki se je rodil leta 1811 v  Šentrupertu na Dolenjskem. Po končani gimnaziji v Novem mestu je študiral pravo na Dunaju, leta 1840 promoviral in kmalu postal izredni profesor na univerzi v Gradcu. Tam je Mihael Skedl od poletnega semestra leta 1851 tudi prvi predaval v slovenščini.

Srbski izumitelj  Mihajlo Pupin je leta 1891 doktoriral iz fizikalne kemije. V Združenih državah Amerike je bil profesor na sloviti Kolumbijski univerzi. Je avtor številnih izumov in tehničnih izboljšav, njegov najpomembnejši izum pa je izpopolnitev telefonije na velike razdalje. Po ocenah zgodovinarjev je njegova velika zasluga, da so Bled, Bohinj, Jesenice, Kranjsko Goro in velik del Julijcev s Triglavom na mirovni konferenci v Parizu prisodili Sloveniji oziroma Kraljevini SHS in ne Italiji. Mihajlo Pupin je namreč osebno posredoval pri svojem nekdanjem univerzitetnem sošolcu in poznejšem ameriškem predsedniku Woodrowu Wilsonu, da je ta leta 1919 preklical svoj podpis na že pripravljeni listini, po kateri bi blejsko-jeseniško območje pripadlo Italiji. Prav zato so ga Blejci leta 1921 razglasili za svojega častnega občana, leta 2015 pa je na Bledu dobil tudi spomenik. Mihajlo Pupin se je rodil 9. oktobra 1854 v Idvoru v bližini Pančeva v Banatu.

Boris Kobe je arhitekturo študiral v Ljubljani, slikarstvo pa v Parizu. Nekaj časa je bil samostojni umetnik, potem pa ljubljanski mestni arhitekt. Od leta 1946 do 1974 je bil profesor za prostoročno risanje in barvne študije na oddelku za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Dobil je tudi Prešernovo nagrado. Pred vojno je sodeloval pri izvedbi nekaterih Plečnikovih del, po vojni pa je med drugim samostojno zasnoval most čez Gruberjev prekop in prve stanovanjske bloke v Savskem naselju v Ljubljani ter sodeloval pri urejanju stare Ljubljane. *Posnetek Pomemben je njegov delež pri arhitekturni zasnovi nekaterih spomenikov, predvsem pomnikov narodnoosvobodilnega boja: na Svetem Urhu pri Ljubljani, na Vrhniki, v Trbovljah, Dražgošah in Podljubelju. Kot slikar je večinoma slikal krajine in tihožitja, poleg tega pa je ustvarjal tudi monotipije in ilustracije. Arhitekt in slikar Boris Kobe se je rodil leta 1905 v Ljubljani.

Pesnik in pisatelj Maks Sorgo je anglistiko in slavistiko študiral v Gradcu in na Dunaju. Leta 1941 je bil mobiliziran v nemško vojsko in poleti leta 1944 padel na fronti blizu Toulona v Franciji. V rokopisu se je ohranila njegova zbirka rodoljubnih, socialnih in ljubezenskih pesmi, rokopisa romana Pri Orehovih in tragedije iz plebiscitnega obdobja pa nista ohranjena. Pesnik in pisatelj Maks Sorgo se je rodil leta 1918 v Šmarjeti v Rožu na Koroškem.

*Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi  dragoceni posnetki  ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.*